Na Štefanovem blogu sem dobil nostagični odziv in odločil da dogajanje opišem na svojem, kar je zicer zahtevna naloga, ker take dimenzije dogajanja niso vsakdanja in običajna, vem pa da jih “hribarji” doživljajo na svojih visokogorskih pohodih…

Moje najbolj čudežno doživetje z vremenom je bilo z motorjem  na vožnji v  Andori proti glavnem mestu Andora…

Popoldnevna oblačnost, tik pred dežjem, ko seka in bliska tik nad glavo …z motorjem  na višini preko 2000 m zapeljem dobesedno do pasa v oblak, da  me zagrabi panika, kot bi dal glavo v sam varilčev var.

Bliskalo in sekalo je na par centimetrov od nosa in sem nekaj sekund peljal le po intuiciji. Črna gmota vlage z ” lajd šouom”, kot v diskotu.To je trajalo le hip in oblak sem imel pod sabo…

Ziher ste videli venec oblačnosti na vrhovih … tega sem prevozil in to je nepozabno doživetje.


Drugo pa na Kanardskih otokih, tudi z motorjem nad 2000m, ko sediva s punco na štoru ( v mojem naročju ) in kaje ( še takrat) poskušava z očmi pri pogledu navzdol ločiti nebo od morja ?.. Resnično huda zmeda, če bi med nebom slučajno ne videla veliko-od tu drobno ladjo, ki edina loči nebo od morja.

Nisem imel s sabo foto aparata – na žalost.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !