en passant

Ne moreš zbuditi tistega, ki se pretvarja, da spi…

Arhiv za Junij, 2010


Bako moja …

***

Preveč sokov me potisne iz spanja,

tiho odškrnem vrata,

da Bake ne zbudim.

Obstanem, ne vem … še sanjam:

… Sredi sobe stoji krasna vila,

ob borni sveči gola do pasu,

nagnjena naprej z nežnimi gibi

zajema vodo iz bele posode,

umiva ob siju sveče

svojo, meni božansko podobo …

Lepa je v skromni svetlobi,

s svojimi srebrnimi lasmi,

prvič tako odejno razpetih,

ki svilnato pokrivajo njeno bit,

kot slapovi svetleči v polni luni …


Slika je kip v mojem spominu,

kot tudi njeno branje težkih klasikov,

Dostojevskega, Tolstoja je imela najraje,

in vedno vmes še sladico Puškinovih pesmi

… brala je v cirilici … dneve in pozno v noči.


Spominjam se njenih,

po vrsticah pomikajočih se ustnic.

Nekoč sem jo vprašal, če “žvače” napisano,

kar jo je še dolgo spravljalo v smeh.

***

Spomin nate mi se redno obudi

ob piskanju v pljučih, tedaj se srečava

v težki sapi, ki sem jo nasledil po tebi,

in naj ti še omenim moje lase, ki so tvoji,

da pri teh letih še brhtijo na moji glavi …

Vse dobro v meni – si ti.


Zbodlo me je v dušo,

ob odprti škatlici spominov,

prebirajoč umirajoče slike

že davno pokojne,

moje najljubše osebe…

*** … mojega edinega studenca ljubezni, brez njega bi davno žejen umrl.

  • Share/Bookmark

Dobrota je sirota … ( zgodba ni izmišljena )


Teče … teče … lovi zamujeni čas

torba na drobnem hrbtu se upira,

ga buta v teme, ne čuti …le  teče, teče …

teče v hišo groze, kjer hudobni mož

z rokami rad otroke poučuje boleče,

njega posebno rad za ušesa vleče

V teku  ihte ga ustavi Blok,

na balkonu bloka mož,

ta vpije roteče proseče; …

“ Fant te prosim za uslugo,

ključa nimam, ne morem v službo” …

Kaj naj zdaj stori, v sebi  nori …

če v šoli telesno uro zamudi

… je huje, kot, če možu ključev ne dobi ?..

Odločen, divlje odloži torbo,

v  bližnji Hotel zdrvi,

od njegove žene ključ dobi

ves zadihan ga prinese …

V šolo  dobesedno poleti,

ko  v razred vstopi … že ve,

da najhujše  mu preti.

Že  klopi so ob steni

in telesa povsod leže po tleh

brcajo zrak z nogami,

ko njega prst kliče k tabli.

Za mizo kazen komaj čaka …

…“ Tovariš en gos … ” … klofuta

ga zalepi ob zeleno tablo

…” Pa en gos…” … še z druge strani…

“Jebite se vsi “ …butne iz njega

in iz razreda zbeži

doma jokaje vse potoži mami …

…“ Kaj je spet storil ” … vpraša mama

( za njo se skrivam pred Bogom z rogovi )

… “ Ja, saj veste, z njim ni mogoče,

ta vaš mulc dela kar hoče“…

Naloži, da peče do obisti…

… Mama  sina pred vsemi zlasa

…se strinja da nadlogo ima.

Po njenem odhodu je deček

z dvemi prsti naslonjen

ob zid drugo uro stal …

To še ni konec kazni,

tudi oče bo dodal….

Doma pri kosilu

mati kot običajno potoži ;

…“ Spet ga je v šoli sral”…

Oče je še dve klofuti naložil,

koliko jih je bilo …

sam še niti izračunati ni znal…

To  noč se je deček spet poscal.

  • Share/Bookmark

Čas … ll.

***

Človek za svojga časa

počne neverjetne stvari …

si ga hkrati sladka obenem  greni

kot da je večen

in časa sploh ni

  • Share/Bookmark

Metaforično počutje …

***

sem ptič

ki ima gobec

in plava kot riba

  • Share/Bookmark

Dvojno razočaranje …

***

z mojo klapo smo vedno po plesu napadli vagone

tiste na stranskem tiru ki so prečakali dve noči

v ponedeljkovo jutro da peljejo sužnje sistema v službe …

v smer kjer sem pravzaprav sam doma

kajti žalostno – smešno da po deseti uri na soboto

ni več prevoza kar poleti ne dela jeze če ste pridnih nog …

umazani vagoni z lesenimi klopmi

so še kako dobrodošli za naše namene

za dogajanja takratnih zgodb

dramatična razočaranja bolj dovzetnih

ki so hoteli več od ljubezni muhe enodnevnice

bilo je hudo pod ničlo

da so bile šipe bolniško belo obarvane

kar je obenem sreča da ni bilo

radovednih blodnih ponočnjaških pogledov

na naša sladka grešna dejanja z dekleti bog ve od kod

in kako jim je ime … kar je že težko breme za spomin

če se to druženje vsako soboto po plesu ponavlja

otrdelo čutilo nakaže

da bo odnos več kot samo drgnjenje mesa v duetu

kar me potisne v neroden položaj da odidem na WC

kjer škrtaje z zobmi slačim sprva svoje pretesne hlače

nato še od sestre »sposojene« volnene hulahopke

ki so tako prijetno grele mojo zmrzljivo astmatično ritneprijeten občutek golote brez hlačne odeje

me odnese nazaj k moji hormonski želji

ki me zakrita v cigaretnem smradu nervozno

pričakuje

kar sem naivno pripisal svoji mladostni

narcisoidnosti …

ponovno maratonsko gnetenje

mesnatih prsi odnese roko predaleč

dvigne se znak “ STOP” … » je Tetka pri hiši«…

Prekleto prekleto sranje … tudi na piščal ne igra

ob minuli strasti me še bolj mrazi

greje me le misel da bi šel pod vlak

povrniti vsaj svoje (sestrine)

odvržene volnene dolge gate …

tokrat se samo stiskava kradoč si

mlačnost že čisto ohlajenih teles ker je

goreč plamen odšel kdo ve kam

z razočaranimi miselnimi željami

ki jih moje mlečno telo še prerado prakticira

najstniško me je prizadelo odrekanje

sladkanega čuda sla narave

ki zlahka ubije škorpijonov pik …

zdelo se mi je da se mi mraz

smeje oblikuje na šipi vagona

  • Share/Bookmark

Antropos -laznina …

***

V vsakem človeku je skala

če mu jo vzdigneš

( sam je ne bo )

bo sam  presenečen

kakšne laznine

so pod njo…

Jih ubiješ ali pa z njimi živiš naprej

  • Share/Bookmark

Afirizem … (kratki)

***

Dolg čas ti je, če se ljubiš s kratkim :)

  • Share/Bookmark

Aforizem … ( real )

Preveč nas preveč hoče!

  • Share/Bookmark

Jekleni smisel…

***

Ni me zbudil hrup mimo vozečih vozil

na črpalki daleč od doma ob avtocesti

kot tudi ne stokanje pod haubo vseh

nemogočih oblik velikosti in moči …

zbudil me je adrenalin v krvi

ki se je med dolgim dvajset urnim rolanjem koles

kopičil nekaj tisoče kilometrov vožnje od doma

v jeklo vpetem stroju mojega motorja BMW-eja …

Bati še vedno zvenijo povsod v meni

v vsaki celici in ne samo v glavi

glasneje od vseh prej omenjenih kovin …

Eno mojih reber spi ob meni

vedno se sopotnica tišči na poti z mano

da mi odzadaj ne zeva praznina

in obenem čutim prsi na pljučih

ki me pri lopaticah med vožnjo rajcajo

z njenimi dlanmi položenimi na mojih stegnih

kar spodbuja roko na gasu

in željo po nenehno povoženi cesti pod sabo

ko lovim bele narezane črte v neskončnost

ter z njo porabim še zadnje atome pred spanjem

ljubim se z vsemi temi opisanimi trenutki…

Nočejo se oči zapreti in misli oditi…

Lep pogled v odsevu lune na moj motor

s svojima štrlečima dojkama

… na eni prej po dveh na foliji

mehko pečenih  jačkah

… se sedaj sušijo še moje edine

pred tem  na roke oprane gate …

Ti čudoviti rebrasti dojki

me že desetletja nenehno privlačijo

me delajo zasvojenega …odvisnega

so moja droga – smisel … moj drugi penis

Nekajkrat sta mi že rešili rit pri padcu

ko se držeč za ročki drseč po njih niti ne ranim

Nikoli ga ne spustim … usodno grem z njima…

Ti močni krasni joški mi v hladu

grejejo noge po stegnih – bedrih

do samih korenin z mojim smislom vmes

obenem jih še osušijo po deževnem nalivu …

Nikoli me ne pusti na cedilu in nikoli nihče

ne more brskati po njegovem drobovju

ker ta odnos je samo med nama …

več kot samo močna naveza

Pot je še dolga …

stisnem se prijetno utrujen k topli okroglini

svoje trpežne sovoznice …

Hrup nespečih me odnese v novo usojeno jutro

  • Share/Bookmark

Prava ženska …

***

niha koketno z boki

prsi kimajo na vsak korak

dolgih nog sploh ne moti

da soncu zakrije pogled oblak

trudi se krhko kratko krilo

veter se z njim poigrava

da bi pogled na tangice skrilo

kar lačne poglede zabava

med hojo si razpne lase

mimoidočim se nasmiha

vse poglede vleče nase

zaveda se sla prepiha

ustavi se ves moški svet

domišljija jim razburja seme

vidijo le lep, neutrgan cvet

nimajo o pregrešnosti dileme

Dama se pred taksijem ustavi

iz avta stopi visoki korenjak

takoj se vidi da je zanjo pravi

objame jo lastniško – Jan Plestenjak

  • Share/Bookmark

Elektro-centrik …


fajn se mi zdi

… v Šoštanju bolj smrdi

da meni luč gori

še bolj fajn se Italijanom zdi

njim luč še ceneje gori

da jim nič ne smrdi

  • Share/Bookmark

Suicidne misli …

***

… se vam podobno dogaja da se utapljate v svojem Jaz

ne da bi drugim to dali zaznati … kaj šele zaupati

kot bi se v temi drli da vam nekdo prižge luč …

… ta svet za katerega nam gre

v katerem se moramo vsega bati in obenem ljubiti

te skoraj nevidne prefinjene poslušnosti ki nas okupirajo …

svet kot tak kočljiv zapleten zaostren nežen … Jeben

… v katerem smo vpeti v strogo mrežo sistema

v srajco dolžnosti in čevlje ki imajo že zarisano pot

oblečeni v polikane moralnosti in ne moremo – ne smemo kar

iz njih …

v tem smo ljudje “dolžnosti” obvez nalog – odgovornosti…

… tu in tam še kako plešemo v verigah

nekateri nejevoljno večkrat škrtamo z zobmi

obenem smo tudi nestrpno nastrojeni

zlobni zaradi svoje usode ki nas neprestano premetava

nas buta med sabo kot veter valove ob skalov neurju

… lenuhi delovne obsojajo in imenujejo za tepce

za bedake ker ne morejo iz svojih ustaljenih tirov

ker pač imamo ustaljene postaje kot tudi vlak

na katerih vedno vstopijo in izstopijo isti

podobni obrazi ki imajo našo isto pot ne-smisla …

… čas je tisti ki odloča kdaj se ta “smisel” konča

če ne upoštevamo emocij ki nam dajejo dozdevanje

da se nam dogaja nekaj drugače bolj smiselno od vsakdana

strogo vpetega v en sam edini dan v mesecu … v plačo

… vztrajamo ker smo se vztrajati od vztrajnih naučili

četudi nekateri v pijači in postopanju

drugi to počno samo za želodec in pretočnost ledvic

ko si tretji želijo nakita simbolov moči slave …

… vsi pa vlagamo svoje komplekse v

delnice banke nepremičnine

samo da bi zavedli in prevarali smrt

jo prepričali da je naše življenje preveč založeno

da bi vse kar tako opustili in kar šli z njo …

… vsi pač mislimo da smo našli svoj smisel

v tem kaosnem nesmislu zlagane sreče

kjer eni prepričujejo da so učeni zato

da jih kot take s svojim delom stalno nagrajujemo

da se počutijo vredni svojega umskega vložka …

obenem normalno da drugi ki jim ne sledijo

jim ne pripada nič … niti za preživetje

… ta naučenih možganov zavajajoča čtiva

ki so le moderna dogma ki boga izključujejo

ker trdijo da je greh dovoljen in lahko dobiš odpust

če ga izplačaš duhovniku ali po Darwinu – advokatu

Na žalost ti nihče ne verjame povedanega če tega že sam ne ve

  • Share/Bookmark

Slab dan …

***

tipam pod posteljo z levo nogo za desnim copatom nadražene miselne čebele v mojem ramenskem panju zmedeno letajo -butajo ob stene skorje mojega bistva Umirjam frfotanje žuželk v glavi poskušam sede na postelji brez enega copata na nogi najti nek smisel v tem poznem grenkem jutru … Ali naj sploh vstanem če se tudi soncu ne ljubi in se mu že nekaj časa očitno jebe za naše pomanjkanje njegovega sevanja ki življenju polni baterije … Tudi ostalo bivanje navzven togo zamerljivo prenaša to nenehno nadležno deževje ki spere potrebe po čemer koli - gibalnem željnem delovnem … Take dneve sovražim ker mi njih videz prebuja slabe spomine ki se vedno projecirajo če ne maram živeti … Na takšen dan ki mi vnema bolečine na konicah živcev ter me obdaja z obupno panično željo da se uležem nazaj in odjebem vedno krajši mi podarjen čas v taki zanikerno poscani obliki… Lasje ne marajo glavnika kot britvica ne brade in ne obraz mila pižama noče z mene in veke rabijo polcanje da obdržijo pogled … V ta kisel mokri nič v družbi nikogar živega v tej vodni puščavi kjer se ti žeja že gabi in si željan peska … Čebele so zapustile panj in sprošča se glasba uspavalne simfonije … telo upeša … se zlekne nazaj v svojo maternico da prepreči prezgodnji porod ne da bi motil ali imel kaj proti copat ki je ostal sam vpet na nogi …

  • Share/Bookmark

Aforizem …( počutja )

***

Vsak dan doživljam drugače … današnji enako.

  • Share/Bookmark

Aforizem … ( moja rihta )

***

V 21 stoletju želje žanjemo s kombajnom.

  • Share/Bookmark