en passant

Ne moreš zbuditi tistega, ki se pretvarja, da spi…

Arhiv za Avgust, 2010


Haiku … ( jesenski )

jeseni

v  naročju vetra

list odmre

  • Share/Bookmark

Aforizem ( avtokontradiktorni )

***

Bolj zlagam besede, da bi drugim godil … bolj se počutim zlagan.

  • Share/Bookmark

Ta bo moja … ( in je bila )


stopim v topel prostor

poln cigaretnega dima

kašelj me takoj spomni

da bronhije od nekdaj moti

boleče solzavih oči

dvignem pogled nad šank

pozabim na dihanje

ob srečanju

z ogromnimi

skoraj črnimi očmi

ki potrpežljivo čakajo

svoj smisel

ustreči mi

ne kašljam več

zadeto frapiran

stojim nem pred njo

z eno samo mislijo ;

ta bo moja

šipkov čaj

končno zinem sramno

prepričan da mi bere misli

ta košato

z rdečimi lasmi

odeta podoba

živo svežega obraza

s papirno belimi zobmi

odvisnih od mehkih blazin

ki oblikujejo ubijalski nasmeh

doma čaj pij

mi pohodi sanje

polne sebičnega čutenja

in obenem trenutno pomaga

izbrisati moj pohlepni krik po njej

ki jo srečam prvič

in že čutim

vso njeno bit

v meni

pod mano

tri leta je minilo

stregla mi je čaj

tokrat pri meni doma

s hvaležnim nasmehom

čeprav sem z nje

vedno dolgo pokašljeval

  • Share/Bookmark

Dvojno razočaranje …

***

Z mojo klapo, smo vedno po plesu napadli

vagone,

tiste na stranskem tiru,

ki so prečakali dve noči

v ponedeljkovo jutro, da peljejo sužnje

sistema v službe,

v smer, kjer sem pravzaprav sam doma,

kajti žalostno – smešno, da

po deseti uri na soboto

ni več prevoza, kar poleti niti ne dela jeze,

če ste pridnih nog …

Umazani vagoni z lesenimi klopmi

so še kako dobrodošli za naše namene,

za dogajanja takratnih zgodb;

… dramatična razočaranja bolj dovzetnih,

ki so hoteli več od ljubezni muh enodnevnic.

Bilo je hudo pod ničlo,

da so bile šipe bolniško belo obarvane,

kar je obenem sreča,  ker ni bilo

radovedno blodnih ponočnjaških pogledov

na naša sladka grešna dejanja z dekleti.

Bog ve od kod

in kako jim je bilo ime,

kar je že težko breme za spomin,

če se to druženje vsako

soboto po  plesu ponavlja.

Otrdelo čutilo nakaže,

da bo odnos več, kot samo drgnjenje

mesa v duetu,

kar me potisne v neroden položaj, da

odidem na wc,

kjer škrtaje z zobmi slačim sprva

svoje pretesne hlače,

nato še od sestre »isposojene«

volnene hulahopke,

ki so tako prijetno grele mojo

zmrzljivo astmatično rit …

Neprijeten občutek golote brez hlačne odeje

me odnese nazaj k moji hormonski želji,

ki me zakrita v cigaretnem smradu

nervozno pričakuje,

kar sem naivno pripisal svoji

mladostni narcisoidnosti …

Ponovno maratonsko gnetenje

mesnatih prsi odnese roko predaleč,

dvigne se znak “ STOP”  …   tetka pri hiši.

Prekleto, prekleto sranje,

tudi na piščal ne igra.

Ob minuli strasti, me še bolj mrazi,

greje me le misel, da bi šel pod vlak

povrniti vsaj svoje (sestrine)

odvržene, tople dolge gate …

Tokrat se samo stiskava kradoč si

mlačnost že čisto ohlajenih teles, ker je

goreč plamen odšel, kdo ve kam

z razočaranimi miselnimi željami,

ki jih moje mlečno telo še prerado prakticira.

Najstniško me je prizadelo odrekanje

sladkanega čuda … sla narave,

ki zlahka ubije škorpijonov pik.

Zdelo se mi je, da se mi mraz

smeje oblikuje na steklu vagona.

  • Share/Bookmark

Alfabet hribovec …

***

Če si s hriba

je znacilna hiba,

da trma paše,

da pijemo iz flaše,

nikogar se ne bojimo,

če lahko še stojimo.

Težko kr tk zbolimo,

če že, je hitro mimo,

morda je zrak prečist,

da sem tak antikrist,

ali pa samota vpliva,

da se ego tk rad preriva.

Sem počasi dojel,

da v mesto ne bi smel,

tam so še bolj čudni,

hodijo, kot da niso budni,

vsi bi jedli tartufe,

nimajo pa niti za pufe.

Tudi jaz njih ne razumem,

na njihovo logiko pljunem,

v mestu plačaš kazen,

že če pes da noge narazen,

pri barvnih lučkah moraš stat,

na zeleno smeš spustit korak

…tam se res počutim bedak.

Kr naj imajo svojo inteligenco,

sam dam več na svojo potenco,

kar se pa punc tiče,

jih hodim gledat v kafiče,

res so polne barvne kreme

so pa ene tud luštne izjeme.

Najraje bi eno kr zgrabil,

na hribu jo izrabil,

ljubil bi jo, dokler je tema,

podnevi jo pustil da drema …

S časom na obroke,

naredil bi ji otroke

… moja večna nostalgija

je na hribu, družinska poezija.

  • Share/Bookmark

Psihogram ( jesenski )

***

Bol sledi ptica,

ko te odhajajo stran.

Odleti leto.

  • Share/Bookmark