****: …Sram me je, bo še koga?..

Preberi članek enega presnojedca-kmeta Jankona:

Vsak naj uživa kar misli da je zanj optimum, samo naj se zaveda, da to kar je zanj optimum ni nujno tudi najbolj zdravo in tudi prijazno do ostalih prebivalcev tega planeta.

Pijanček se zelo dobro počuti po jutranjem vinčku. Pa mu dopovej da škoduje zdravju. Ko spije literček je takoj dobre volje in ima čisto mirne roke. Ko pa postaneta dva ali celo pet, pa je v večini primerov to katastrofa za družino. Posledice nosi družba. Trpi zdravstvena blagajna.

In ko ljudje brezvestno izkoriščamo živali samo po čim večjem zaslužku, pa posledično ogrožajo življenja in zdravje ostalih prebivalcev tega planeta. Uničujejo našo zemljico, jo svinjajo in ničesar ne pustijo drugim. Važno je smo, da se oni zadovoljijo, da oni lahko zvečer preštejejo denarčke na računu. Ko pa pride do bolezni, propadanja okolja onesnaževanja pitne vode, zraka,… pa vpijejo na pomoč , da jim moramo pomagati. Sami pa še vedno spuščajo odplake v ta naš ljubi svet. Prisilili so vse nas, da smo v tej igri. Prodali so nam na tisoče nekoristnih stvari, pod pretvezo, kako nam bo dobro. Vendar vsaka nova iznajdba, povzroči samo nove probleme na tem planetu. Vsak od nas je bolj ali man vpleten v onesnaževanje , oziroma uničevanje tega planeta. Že od malih nog nas učijo, kako moramo biti nasilni do ostalih in vedno moramo uveljaviti svojo željo. Razen seveda, kadar je to v nasprotju z željo naših staršev sorodnikov in v končnem pogledu države. Vseskozi poudarjajo samo tekmovalnost in finančni uspeh ne glede na ceno. In tako so nas ujeli v past suženjstva.

Predvsem pa smo postali tirani in izkoriščevalci do naših sostanovalcev na tem planetu. S katerimi si delimo ta zrak vodo … in končno hrano.

Če pogledamo otroka je zelo navezan na živali. Z njimi bi se rad igral. Tudi mi mu omogočamo stik z živalmi. Mu razlagamo kako so dobrohotne, lepe, prijazne. Istočasno mu pa dajemo hrano narejeno ravno iz istih živali. Otroku že od otroštva dopovedujemo, da so živali zato, da jim daje ljubezen. In ko jih ima najraje, jih mora pojesti. Nekam znano , ali ne?

Na svetu bomo našli milijon študij kako so živalske beljakovine zdrave in drugi milijon kako so škodljive. Vedno se pod raziskavo podpišejo ljudje z vsemi nazivi ki so jih dobili na super znanstvenih univerzah. Samo glej ga zlomka. Vsi so se učili isto snov. Mogoče so celo skupaj doštudirali. Pa so tako različni rezultati. In kako naj jim mi verjamemo. Tako eni, kod drugi, navajajo na milijone dokazov. In vsi so sprejemljivi.
Vendar so si vsaj v eni točki vsi soglasni. Človek po tretjem letu starosti nima več encimov, ki bi pravilno prebavili mlečne proizvode. Pravijo encimov ne bakterij. Sedaj pa poglejmo kaj nam ponuja mlečna industrija. Take in drugačne fermentirane izdelke iz takih in drugačnih bakterij plesni in ostalih drobnoživk, ki jim je edini namen, da izdelek predelajo v humus. In to nam ponujajo te velepametni možje. Dajajo nam v roke izdelek, ki je gnil, pokvarjen in strupen.
Sedaj pa do drugega problema. Krave redijo za to, da proizvajajo mleko za ljudi ne za telička. Ali ni naravno, da mamica ima mleko za svojega otroka. Prav tako, ima krava svojega telička. Za katerega skrbi. Ste kdaj videli, s kakšno ljubeznijo krava skrbi za svoj naraščaj. Ga oblizuje, ga prijazno gleda mu z vso ljubeznijo ponuja svojo mleko. Mi pa mislimo, da ima krava mleko za nas ljudi. Kašna zmota in nesramnost. Ste kdaj videli, kako molzejo krave. Na roke jih nikjer več. Razen mogoče tam kjer je samo ena krava. Pa še to delajo starci. Za mladino to ne pride v poštev. Oni kupijo mleko v trgovini. Iz farm. In kako kravo navadijo na molžo. Ze od 6 meseca naprej, jo morajo prijemati za vime. Da se ona navadi na te dražlaje. Drugače je odpor za molžo prevelik. Krava nikoli ne dovoli, da jo kdor koli prijema za vime razen svojemu teličku. Vendar tu mora človek vedno uporabiti silo, da jo navadi na molžo. In krava se se zelo upira. Vendar nazadnje pameten popusti. V tem primeru krava. Ali mislite, da teliček pusti kaj mleka. Vedno popije vse. Edino prve dni mu malo ostane. Potem, pa popije vse. In sedaj na veliko prodajajo kolostrum. Kaj pa je to. To je prvo mleko, ki je namenjeno teličku. In kdo ga sedaj popije. Teliček ? Ta že ne. Njega odstavijo sedaj že takoj od rojstva. Milo rečeno mu ukradejo njegovo hrano. Samo zato, da lako mlečna industrija dela profit. In ko telička odvzamejo kravi. Sedaj že takoj ali najkasneje po enem mesecu. Mislite, da je teliček vesel. In da je krava vsa srečna. Ste kdaj poslušali njihov jok. Jaz sem. Še veliko dni, krava joka na ves glas. Če imaš srce ne moraš poslušati. Vendar mi imamo kamen. In ne mislite, da je ekološka pridelava mleka kaj drugačna. Samo izkoriščanje na bol prefinjen način. In kam potem gre teliček. Če je ženskega spola je določena za posilstvo. Zakaj ? Ker mora imeti novega telička. Samo tako bomo dobili mleko. Ampak ta telica ni videla bika. Samo nas, kako ji zarijemo celo roko v zadnjico. Roko do ramen. In ona vsa uživa v tem? Ne, bojuje se na vse pretege. Mi pa jo prisilimo v to naše gnusno početje. Potem pa notri mečkamo in z cevko vbrizgamo zamrznjeno seme bika. Ki so mu dali umetno vagino, da so prišli do semena. Dobrovoljno bik najbrž ni naskočil lutke. Bik krave skoraj ne vidi. V naravi se parijo živali ob določenem času. Mi pa smo jih prisilili, da imajo teleta ne glede na letni čas.

Je to normalno ? Ne sprašujem če je to etično.

In kam gre moški potomec? Gre veselo v naravo, da bo oplajal krave? Ne bodite naivni. Določen je tisti trenutek, ko se rodi, da gre v zakol. Samo vprašanje ali takoj ali pa čez dve leti. Saj imajo na nekaterih ekoloških kmetijah svojega bika, boste dejali. Res je. Vendar na tej kmetiji ostaja samo en bik. Sinovi gredo v zakol. In tako dobimo meso iz ekološke reje. In ko krava nima več mleka, v tisti količini, ki je profitabilna za lastnika gre naravnost v zakol. Nikakršne nagrade ne dobi, za vso mleko, ki ga je dala svojemu lastniku. Čaka jo samo nož. Pred dvajsetimi leti, je bila življenjska doba krav na kmetiji cca 10 let. Sedaj je znižana na 5 let. Pred 40 leti je dala krava v eni laktaciji 1500 litrov mleka, sedaj mora imeti že 15 000 litrov mleka. Drugače jo čaka samo nož. In to dobi tako, da je samo travo? Kje pa živite. Brez umetnih hormonov, žitne prehrane( samo pomislite, koliko žita damo našim živalim, ki jedo hrano za katero so neprilagojena. Žito je potrebno zmleti in obogatiti z vrsto kemije, da ga lahko krava prebavi. Koliko kilogramov kruha bi lahko spekli iz tega žita. Približno 70 % proizvodnje žit, je namenjeno prireji mesa. Kar poglejte okoli sebe, koliko koruze jeseni kmetje zmeljejo v silažo. Krave celo leto jedo pokvarjeno hrano. Si predstavljaš, da ti vsak dan pol svojega obroka dobil iz kislih kumaric in paprike, ostalih 25 % pa bi imel na mizi sladkor, kar so v končni fazi krmila za krave), kostne moke in ostalih pomagal govedorejske industrije, žal, to ni mogoče. In ostanke te kemije zaužijemo z mlekom, mlečnimi izdelki, mesom, zrakom, vodo in hrano, ko se ta gnoj trosi po naših njivah.

In ko gre govedo v klavnico, gre vsa vesela in radostna. Vsa je prestrašena in se upira kolikor se more. Ste kdaj videli, kaj se dogaja v klavnici. Jaz sem in tudi sam sem držal govedo za roge, ko smo ji z pištolo prestrelili možgane. Ste kdaj videli ta strah živali. Jas sem ga videl in doživel iz prve roke. In verjemite mi, sedaj ko to pišem se zgrozim.

Redili smo vsako leto 6 prašičev. In ko smo jih nekaj prodali, nekaj pa zaklali doma, sem bil zraven. Tudi sam sem paral njihove vratove. Držal za noge. Vlekel ven iz hleva. Niti ena žival ni šla sama. Povsod je bilo potrebno narediti silo. In verjemite mi samo, ko smo prvo žival odpeljali iz hleva, nam je ta še malce zaupala. Ker smo jo celo leto hranili. Ko smo prišli po drugega prašiča, se je upiral na vse pretege. In tudi ostali člani hleva, so postali napadalni do nas. Najbrž zato, ker nimajo nobene intelegence, ker se ne znajo pogovarjati med sabo, zato ker so budale, ker so točno vedele, kaj jih čaka. Ne, budale smo mi, ki mislimo, kako smo bolj intelegentni od njih. One so čisto zadovoljne z svojim življenjem. Z tem kar imajo. Samo človek ima neizmiren pohlep po denarju. In mu ni nič sveto. Tudi človeško življenje. Drugače ne bi bilo nobenega nasilja. Tako pa imamo iz dneva v dan toliko umorov in vojn. Vse za veliko denarnico in svoj prav. Pa vse bomo pustili tukaj. Prav vse. In nič ni našega. Vse imamo samo na začasno uporabo. A mi se obnašamo kod da smo lastniki in bogovi v eni osebi. Ko nastopi naš konec, pride sodba za naša dela. Če verjameš ali ne. To je tvoja osebna odločitev. V to se na spuščam.
Kaj pa jajca. Saj jih imamo iz ekološke pridelave. Saj tu pa ja ni nič sporno. Kokoši same znesejo jajca. Mi jih samo poberemo. Ne delamo nobenega nasilja. Tako rekoč, jajca nam kokoši podarijo. Prelepo bi bilo, če bi bila to resnica. Pač pa je ravno obratno. Vsaka kokoš nese jajca, ker želi imeti svoje otroke, piščančke. Samo mi ji tega ne dovolimo. Seveda nam prepustijo jajca, ker smo večji od njih. Pa probaj vzeti jajca puranu ali celo noju. Tu pa je čisto druga pesem. Ja pa mi imamo neoplojena jajca. In kaj je zopet to? Zopet naš pohlep. Kokošim enostavno ne dovolimo, da bi imele potomce. In ker je pri kokoši naravni, da je ciklus dozorevanja jajca v telesu dva do tri dni, ne glede na to, ali so oplojena ali ne. Potem je vse jasno. Mi krademo kokošim zarod. In razvijajoče se piščančke pojemo v omletah, pecivu, majonezi ali pa kar je zelo zdravo, na solati z motovilcem. In kaj se zgodi z kokošjo, ko ne nese več jajc ? Čaka jo samo še lonec. Vendar brez življenja v penziji. Takoj tisti trenutek ji je določena smrt. In ona vsa vesela nam nastavi vrat ? Žal tudi tu brez sile ne gre. In ko ji odrežejo vrat, mislite, da se ona ne bori za življenje ? In se kako se upira. Sam sem jih držal, zato vem, kako to gre. Verjemite niso lepi prizori.

Kaj pa čebelji med? Pa tu pa ja ni nasilja? Res je ni nasilja, je pa navadna kraja. Kako pa pridemo do medu ? Čebela delavka leta od cveta do cveta in pije sladko medičino. To v želodcu predela z svojimi encimi, da postane hrana za čebeljo družino. Nato jo prinese v panj, kjer jo izbruha v celico satja. Delavke še odstranijo z pihanjem s krili vlago iz medičine. In mislite, da nam jo dajo brez boja? Da nam jo natočijo v kozarec, ko pridemo do panja? Še kako se bojujejo za svojo hrano. Čebelarji morajo imeti veliko ukan, da jih prelisičijo. Zakaj bi pa nam prepustile svojo hrano, za katero so se tako trudile? A mi jim ukrademo hrano, s katero bodo lahko hranile svoje potomce. Nič jim ne damo, da bi one lahko dobile zamenjavo. Tudi ne potrebujejo ničesar od nas. Samo mi potrebujemo njihovo hrano za svoje užitke. Kod da ni drugih sladkih stvari ?

In sedaj v razmislek, Kako bi se počutil ti, ko bi ti pokradli vso hrano, za katero si se tako trudil. Ko ti ne dovolijo imeti otrok. Še tiste, ko jih imaš, pa ti takoj odvzamejo. Ko te zaprejo v temačen prostor, da nikoli ne vidiš sonca. Ko ti ženo privežejo na stroj in ji sesajo mleko. Ko si za svojega delodajalca postal nekoristen, in te odpeljejo v klavnico, da iz tebe naredijo salame in čevape. Da ti ženo in hčere non stop posiljujejo, da lahko potem ukradejo njihove otroke.
Vsi sesalci na tem planetu odstavjo mladiče po določenem času. Samo človek pije mleko do svojega groba. In ko bi vsaj pil mleko svoje vrste. Ne on mora piti mleko tuje vrste. Samo človek je zasužnjil živali za svoje užitke. Ko bi jih za preživetje, je drugo. Tako pa jih je samo za svoje užitke. Ali je to pravično do živali, s katerimi si delimo ta planet? Koliko živali ubijemo v laboratorijih, v katerih raziskujemo razne medicinske pripomočke in bolezni. Vse v imenu našega zdravja. Da bi mi bili zdravi pobijemo na miljone nedolžnih živali, ki so krive samo zato, ker so se rodile. In ko tako povdarjamo, da imamo mi drugačno telo, kod živali. Da za nas veljajo drugačni zakoni, kod za živali. Zakaj potem delamo toliko raziskav na živalih. Ali se od njih ne moremo naučiti samo ene bistvene resnice. Da vse živalske vrste jedo hrano, za katero so prilagojene in to brez uporabe kakršnega koli orožja in kuhanja. Brez začimb in ostalih dodatkov. Kompletno celo žival z kožo dlako, drobovino, krvjo.. Samo kosti lahko pustite. Uživajte in dober tek !

Vsa ta grozodejsva sem počel sam, kar celih 47 let. Toliko let sem užival v mesu, jajcu, mleku, medu in ostalih izpeljankah iz teh zadev. Z vso navlako kuhanja in gurmanske priprave. 47 let sem delal grozodejstva na tem planetu. Zato ker nisem vedel. Sedaj to vem in se trudim delovati z čim manjšim nasiljem. Sedaj nimam več izgovorov, da nisem vedel. Še vedno ne živim samo od prane. In se ne premikam telepatsko. Še vedno pobijam deževnike, ko okopavam solato. Še vedno polivam uši z koprivami, še vedno uničujem mravlje, ko so nadležne v kuhinji. Tudi polže na vrtu učim letati, ko jim mečem čez škarpo. Ko kosim travo pobijem na milijone živih bitij.Za čiščenje še vedno uporabljam čistila in škodljive barve. Imam telefon, koristim avtomobil, traktor, kosilnico, motorno žago..

Nasilje je dovoljeno samo v primeru preživetja. Takrat ni dileme, katero bitje je na viši stopnji. Vendar, če gledamo celostno, bodo prej pomrle vse živali, kod pa bi zmanjkalo zelenjave in sadja na tem planetu.

Žal na tem planetu še vedno ne morem delovati brez nasilja. Trudim pa se ga zmanjšati na minimalno možno mero, ki sem jo v stanju držati. Sedaj nimam več izgovora da ne vem!

Če si prebral do tukaj, potem ne moreš več trditi, da tega ne veš. Sedaj veš in odločitve so samo tvoje. Kako boš naredil je odvisno od tvojega prepričanja in krožnika. Vendar izgovorov ni več.

Kakor koli se boš odločil je to tvoja osebna odločitev, katero spoštujem in je zame sveta!

Opozoril sem te in še te bom opozarjal, to moraš vzeti v zakup.

Račun bo izstavljen. Tako ali drugače. Ali v obliki zdravja, ali v obliki karme in rojstva v novem življenju v živalskem svetu ali še slabše, z vsemi posledicami delovanja v tem. To so dejstva, pa če verjameš ali ne. To je tvoja izbira. Sam se odloči. Račun pride in vsak bo plačal svojega. Ti svojega, jaz svojega. Tu ni dileme.

Vsa živa bitja na tem planetu živijo po zakonih ki veljajo, in so jih postavile višje avtoritete. Za ene Bog za druge narava. Samo človek si domišlja, da za njega to ne velja. Vsi smo podložni rojstvu, boleznim, starosti in smrti. Vsa živa bitja na tem planetu se hranijo, branijo in razmnožujejo.

Nisem govoril o tem, kaj moraš jesti ali kako živeti. Kako hrana vpliva na tvoje zdravje in ostale stvari. S čim vse krmimo naše krave, teličke kure čebele in druge živali. Še posebej ribe. Bolje da ne veš tega. Vendar se kar sam pozanimaj. Povedal sem samo, da postani pravičen tudi do ostalih prebivalcev tega planeta. Zakaj če ti spustiš prdec na tem planetu ga vonjamo prav vsi. Prav tako ti, če ga spustim jaz. Postani človek, v pravem pomenu besede. Ne pa tiran. Izberi si svojo pot. Želim ti modre poteze v tvojem življenju.

Leben Janko

051-636 664

To so moji podatki. Da ne boste mislili, da se skrivam.

  • Share/Bookmark


4 odgovorov v “Res smo slabši od vsake zveri…”

  1.   fuga pravi:

    Ja, dobro razmišljanje in dobro napisano. Na vseh področjih je sama prostitucija, oziroma …. sprevrženost. Ljudje bi radi le nemogoče, drugega jim ni mar. Sicer pa, domače živali se navadijo človeka, čutijo in se obnašajo približno tako, kot se ljudje do njih. Prehrambeni viški pa so itak za to, da ne bi kdo pomislil, da slučajno kaj manjka in zato trpijo živali, ljudje pa tudi. Zaradi razvajenosti pak.

  2.   enpassant pravi:

    Ja, če pomisliš, kako se z doktorati dičijo in so tudi not v istem??? …očitno je pamet samo napiflano znanje in ne pomeni zavedanja, spregledanja, več razuma in ne odrekanja, pač pa še bolj materijalna možnost početja napisanega…
    lp ac

  3.   stricmarc pravi:

    Nismo nič slabši od drugih plenilcev. Le znanja in moči imamo več, da lahko naredimo planetu več škode. Volk med ovcami naredi pravi pokol in pobije več, kot lahko požre. Maček se z ubogo miško izživlja v stilu prave grozljivke.
    Moralno opravičilo smo našli v Svetem pismu, kjer nam bi naj dal Bog svet v upravljanje. Je pa vse res, kar pišete. Sam si ne delam utvar o boljšem svetu. Celo v Indiji, kjer verjamejo v reinkarnacijo in karmo , ni dosti bolje. Za kompenzacijo naše čustvene dvoličnosti si najdemo hišne ljubljenčke, kjer je že evtanazija starega psa smrten greh ali pa izberemo revno družino , ki ji v oddaji Maria Galuniča pomagamo s prispevki.

  4.   enpassant pravi:

    stricmarc …že res glede volka in mačke, ni pa nobena žival na stopnji razuma človeka in obenem se ta razum koristi po volčje.Misel ne seže, kar zmore človek z dejanji v obe skrajnosti dobro-slabo.
    lp
    ac

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !