Aco Ferenc – en passant

Ne moreš zbuditi tistega, ki se pretvarja, da spi…

Arhiv za Avgust, 2012


Pesem moje devet letne hčerke …

Jabolko

***

jabolko jabolko

le kaj počneš

tu spodaj

le kaj te je prineslo sem

Veš kaj jabolko

veš kaj

nima smisla čakati

tu spodaj pod mizo

saj te bo prej kot slej

nekdo pojedel

  • Share/Bookmark

Sladko grenki spomini

***

Listam album, ustavim se pri sliki,

na kateri moj pokojni koder

na zadnjih tačkah stoji ob meni.

Spomini na najino druženje me preplavijo.

Rad si se vozil ob meni v avtu,

in čisto obnorel si od veselja,

če sem vzel čelado v roke,

ker si vedel, da sledi vožnja z motorjem.

Sedel si spredaj na rezervarju med mojima nogama,

kjer ti ni pihalo od pleksi vetrobrana,

še raje si stal v kožni torbi ob strani

in ni te motilo, da so ti ušesa med vožnjo plapolala,

kot zastavi v vetru pri stotrideset km na uro.

Divje si vso pot lajal na okolje in prepočasne,

ki sva jih puščala za sabo …

Ko ti je glas že zamrl, si še vedno odpiral gobec

in lajaje hlipal.

Težave si mi delal skozi vasi,

kjer so se za nama vsuli spuščeni vaški psi,

kot da si jih zbodel z lajanjem.

Bil si zvest prijatelj in odličen čuvaj.

Puščal sem te pred trgovino na sedežu motorja,

šavsnil si vsakogar, ki se ga je hotel dotikati,

ali te pobožati po tvoji kodrasto zlati dlaki,

ki sem jo moral redno kopati, česati in občasno striči,

česar nisi maral in ni bilo poceni.

Bil si, kot jaz, ponosno aroganten,

nisi maral družbe klateških psov in

ne dotikov in ne hlinjenja ljubezni do živali,

sploh, če jih vsiljivci sami niso imeli.

Rad si imel borovničev sladoled,

ki sva ga lizala skupaj in

ti si vedno hitel, da bi dobil še mojega,

vsaj kornet.

Na motorju sva prevozila vso Evropo in še več;

… od Turčije do Nordkappa.

S pregretim srcem se spominjam nate,

kako si me čuval ne da bi me zbudil,

ponoči na parkingih ob avtocesti,

ali kar nekje ob lokalni cesti v spalni vreči,

ker nisem dobil prenočišča zaradi tebe,

če že nisva vozila v pozno jutro.

Vedno, ko se nama je kdo nepoklican preveč pribižal,

si me opozoril s tihim režanjem, da me ne bi zbudil,

ker si vedel, da sem utrujen in potreben počitka.

Ob tebi naju nihče ni mogel presenetiti.

Strese me ob spominu, kako naju je zeblo na vrhu Andore,

me nasmeji, kako sva jedla tiste dolge štruce v Parizu,

porcije obema ljubih čevapčičev po stari Jugi,

v Grčiji premasten kebab,

ne pozabim, kako zoprno nama je pihalo na Azurni obali,

da si bil prestrašeno potuhnjen v torbi.

Sneg naju je presenetil med Alpami v Švici,

motili so naju pogledi čudno prijaznih v Amsterdamu,

kjer sva se zastonj peljala na mestnem tramvaju,

občudovala sva valček na Dunaju.

Se spomniš svojega lulanja na mostovih Varšave,

in nore zabave na moto zboru pri Budimpesti,

kjer naju je na poti prestrašil vojak s puško,

ko sva hotela ob grmovlju na njegovem poligonu odtočiti?

Imel si slabo vest, ko so nama sredi dneva v Španiji

z motorja ukradli jakno, spalno vrečo in čelado,

ker sva v trgovini iskala novo ovratnico zate …

Kako so ti ploskali Bosanci,

ko si hodil po zadnjih nogah!

Blatno jezero naju je napikalo s komarji,

obenem pa sva doživela romantiko ob violini pri kosilu,

ko sem želel naročiti toplo govejo juho in

sem natakarju glasno mukal zanjo … ta je mislil, da hočem mleko,

dojel je šele, ko sem mu rekel; … “Kauboj supe”…

Na Portugalskem sva se sprehajala po starih graščinah,

ki jih je povsod polno in si ti nervozno njuhal

krvavo zgodovino takratnega tlačanstva.

In končno vidim trenutke najine največje sreče …

na Kanarskih otokih,

ki se imenujejo po vas (psih), kar malo kdo ve.

Ni ti bilo slabo v štirih dneh stalnega škripanja in guganja

med vožnjo na Atlanskem oceanu s trajektno ladjo,

ko sem jaz dva dneva na prazen želodec samo bruhal.

Tam sva novembra in vso našo zimo tekala bosa

po vroči vulkansko peščeni plaži, ti

v družbi rodovniškega psa, ko sem jaz na obali

z njegovim lastnikom cele dneve v kavarni igral šah

in so nama natakarji stregli zrezke pretiranih dimenzij iz sveže nalovljenih tunov.

Ni čudno, da so tam domačini nadpovprečno debeli.

Moram omeniti, da si bil prav zoprn, če sem imel

na turneji s sabo ljubico. Vse si jih vzljubil in mi kazal zobe,

ko sem se stiskal k njim, zato si pogosto

moral spati izven šotora.

Bil si bolestno ljubosumen, ti žival neumna.

Vozila sva se dneve in noči po dežju in peklenski vročini,

skupaj obedovala jetrene paštete,

ti brez česna, ker si že njegov zadah sovražil.

Edinokrat ko sem te pustil samega doma,

si me resno ujezil in tvoja sreča, da te nisem mogel

priklicati in najti,

ker bi ti jih pošteno naložil za tiste tri kupe

v dnevni sobi, ki so mi dopovedali,

da tega ne smem nikoli več ponoviti.

Hudo me je prizadelo,

ko te je ugriznila tista grda zver,

da sem te jokaje nosil k zdravniku,

ki ti je z mnogo šivi zaprl raztrgano tkivo

in sem vso noč prebedel ob tebi v strahu, da te bom izgubil.

Še dolgo po tistem, skupaj petnajset let, sva

prevozila neskončne kilometre, nažrta praha in izpuhov,

ki objemajo ceste, napita z vetrom, dežjem in soncem.

Povsod si bil vesel in prijetno zapažen …

Spomninjam se, kako si mi od malega ležal v naročju,

vsako jutro ob kavi in branju časopisa,

kako si me drzno oblajal, če si bil lačen ali žejen

in alergično kihal ob dimu mojih cigaret.

Fen si sovražil, da si ves dan obračal glavo stran,

in te nisem mogel priklicati, če ti nisem dal pasjega kolača.

Domišljavo si tekal ob meni po kamniti ploščadi Dubrovnika,

kjer je bilo drugim psom prepovedano.

Tja sva skočila s Korčule, kjer sva pogosto kampirala.

Gola sva se kopala v Koversadi pri Vrsarju …

tam nekje sem te rešil pred noro mačko, ki je nisi

prestrašil s svojo zblefirano glasno pojavo …

Prijatelj, nikoli te ne bom pozabil,

četudi imam sedaj drugega družabnika,

ki pa se boji motorja, le avto ima rad kot ti.

Danes bi lahko imel še družbo otrok,

kot si jo imel v svoji mladosti,

a otroka je usodna nesreča za vedno odvzela.

Sedaj jih imam več, z osebo, ki si jo tudi ti

od vseh imel najraje.

Ti si že takrat vedel, da bova za vedno skupaj,

ko si ovohaval njen povečan trebušček.

Morda se še snideva, tam kjer si sedaj,

o tem ti veš več …

jaz lahko samo želim in upam,

da si spet v družbi z najino ljubo Matejo

in da se vama bom pridružil, kot mi bo presodil čas.

  • Share/Bookmark

Ironija družbenega pojmovanja (tokrat poetičnega)

****

Ko se vsi pojmi receptirajo po tradicionalni formi nedeljske goveje juhe …  ni več pomembna vsebina, okus … pač pa le nje kuhar, ker njemu hvale doprinašajo repeteje … četudi je skrajno neukusno.

  • Share/Bookmark

Zrcalo časa

****

vsak dan čas

mi riše  nov obraz

vprašam ga;

“KJE SEM JAZ”

  • Share/Bookmark

Breskev vene od žalosti?..

****

Vem, da nismo nagnjeni verjetnosti,  da drevo, oziroma rastline čutijo, kar bi pomenilopomeni, da jih lahko naš odnos prizadene.

Znanstveniki so sicer ugotovili, da čutijo bolečino in srečo, pred tem že dolgo nazaj, da krave ljubijo Mocarta, tokrat sem tudi sam opazil  močne  znake trpljenja v mojem vrtu…

Pred tremi dnevi sem pobral še ne čisto zrele sadeže breskev, ker mi jih ose in ptiči jedo, kar bi ne, če bi bili sadeži špricani s pesticidi.Pustil sem jih le nekaj še drobnih za kasneje in že pogrizene, da se živalce lahko gostijo, kajti verjamem, da je to zakon narave in ne da človek vse samo zase predela, čeprav sam potem poje ves strup s katerim je odvrnil škodljivce … domišljav in bedak kot je, si domišlja da njemu ta ne more škodovati;)

Torej, danes pognojujem vrt s koprivovim gnojem, ko opazim in se me dotakne žalostna breskev, kateri so se listje povesili in tistih nekaj preostalih sadežov, ki so kot zavrženi otroci, ki jih mati noče več dojiti, umirajo od lakote. Asociacije materinske žalosti so me zalile po vsej duši …

Je možno, da jo je tako prizadelo, ko sem ji pobral skoraj vse otroke, je možno da zaradi tega umira od žalosti, če je pred tremi dnevi tako sijala od brkosti in žarela od sreče, kar sem tudi tedaj videl in čutil, kot sedaj to njeno žalost. Listje visi, povešeno, brez življenja in ne marajo, ne čutijo več sonca.Venijo.

… Mi temu rečemo, da se začenja jesen, pa ni res, do jeseni je še mesec dni in več.Dejansko se umiranje začne, ko poberemo sadeže in to lahko opazujem sedaj še na slivi, ki še ni dozorela in nisem pobral sadeže.Ta še ponosno brhti, kot pred nekaj dnevi breskva.

Seveda govorim neumnosti, ker smo dali v učbenike teorijo jeseni in kakšne čustvene razlage lahko poda samo bedak, ki nima pametnejšega početja, kot recimo srfati po internetu;)

Dejstvo je da nočemo videti trpljenja drugega življenja, ker smo podoba Bogov, zato je svinja in njeno dete smiselna le v pečici in v naših želodcih.

Res je pa, da zaradi tega ne bom nehall jesti breskve, zelenjavo in riž, ki ga imam najraje, vendar mi da misliti, da ni vse tako preprosto in neboleče, kot si najraje predstavljamo.

  • Share/Bookmark

Šimpanz je kazal z znaki, da ga spustiš na svobodo…

…poglejte to žalostno resnico o želji po svobodi, ki jo zaničevano krademo živalim, kot manj inteligentnim bitjem!??

http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042545339

  • Share/Bookmark

Ironično zabavna prispodoba TEŠ-ove propagande …

****

Šoštanjski “list” bi se lahko imenoval tudi “Naš Raufnk”, ker je itak njegov obstoj od njega odvisen in očitno njegov osnovni namen;  lobirati onesnaževanje okolja …

Šoštanjčani imajo mesto svetlobe in časopis razuma :)

  • Share/Bookmark

Jutranja telovadba za upokojence (3 2 1 zdaj)

****

prvo

ko ustaneš

prtegneš si mašino

zmasiraš si oke

zanihaš   boke

zmešaš zrak z rokami

pobrcaš z nogami

s  prsti

zmasiraš možgane

(posebej velja za vegane)

virus smeha spustiš vanje

da odplakne

nakopičeno sranje

vsake tolk časa

je zdravo mal špasa

vsak  naj si ga dozira

odvisno s kakšno dozo

se nervira

če te to ne poživi

v nov dan

lezi nazaj …

še nisi naspan

  • Share/Bookmark

astma

****

cigaretni dim

me dela

odsotnega od življenja

ko hropeče diham

na škrge

da se posmehuje

okoliško skalovje

ki ne pozna

napeva   astme

na obali

v družbi mladih

  • Share/Bookmark

acforizem

****

Ne postajamo pametni od izobrazbe ali od tega  kar smo slišali in  brali … temveč od tega, kar smo doživeli.

  • Share/Bookmark

aforizem

****

V testu samozadosnosti je  verbalna slina kvas.

  • Share/Bookmark

Jajca na toplo?..

****

Veselo nakupujem alemente, sestavine  za kosilo, tokrat sataraš za kar rabim tudi  jajce.

Napotim se že po znani poti v Merkatorju (Velenje) do hladilnih polic, kjer so se običajno nahajala.Ops, strela, jajc ni…

Na srečo je ravno ob meni sortirala robo pridna trgovka, da je lahko vprašam, če mi pokaže novo naseljenost jajčnih artiklov.Prijazno me pelje in ne ve da sovražim ta prestavila, ko že ravno imaš vse v spominu, kar je tudi moja mama nenehno počela, da sem prišel domov in imel posteljo v drugem kotu in gate v drugi sobi ;)

Kako se jim ljubi nenehno z novimi kombinacijami prestavljanja.Verjetno tako šef izmišljuje  trgovkam delo, da ne zjajo v zrak. … Kar verjetna kapitalistična fora, da jih  plačujejo za premalo dela;)

Pridema do nove postave omaric in doživim šok.”Kako pa da nimate na hladnem jajca? … jo vprašam.

… Začne mi pripovedovati neverjetno logiko, da je inšpektorica za hrano zahtevala, da dajo jajca ven iz hladilnika in sem na toplo.Celo je trgovko vprašala, če je kje videla, da bi imela kura jajce v hladilniku, češ  da je takšna topla  klima naravna za jajca.

Ježš Marija, kaj vse ne bom doživel.

“Pa ji niste rekli, da kura ima z vsakim jajcem namen reprodukcije, se pravi, da dobi mladiče in zato tudi sedijo na jajcih?… vprašam trgovko in se mi zdi, da imam pred sabo kuro, ki zagovarja svoja stališča.V to me prepriča njen prepričljiv pogled, ki govori, da razume umno razlago inšpektorice.

Ne vem, v čem je štos, se ne bom pogljabljal, kako bo taka logika ubila nakupe jajc pri njih, no  saj jaz tja ne grem več po jajca, se pa poraja vprašanje zakaj v Lidlu, Hoferju, interšparu ni podobno bistrih navodil inšpektorice-kure, in imajo jajca še vedno v hladilnih zabojih.

  • Share/Bookmark

Avto je zagorel …

****

Bil je lep, čudovit dan v začetku tedna, pred tem so neurja trosila nejevoljo in omejevala dopustniško gibanje … saj v Sloveniji, oziroma pri nas.

Namenili smo se v ogled Postojnske Jame in  človeške ribice, popoldne se napotimo še na obalo  Kopra, kjer smo na  zaužili Pico in nadaljevali še dolge nekaj urne sprehode obali, ki jo Je Popovič tako šik uredil, da imajo tudi preprosti ljudje in penzionisti rekreacijo s kolesi ali peš.Slikali smo sončni zahod potop tik nad-za morjem.Zabavali in smejali smo se do solz … ki so kasneje postale ša kako kruto resnične …

Na ta dan sem zjutraj razlagal družinskim članom svoje moreče sanje.

Sanjal sem, da je bil potres in sem družino  naglo pregnal ven na plano, odkoder smo opazovali razpoko na hiši, ki je nastala po potresu.

Običajno po čudnih sanjah pogledamo v sanjsko knjigo, da vidimo, kakšno presenečenje nas čaka.Ne trdim, da verjamemo v sanje in opis njih, le zanimivo je kasneje primerjati napovedi s dogotki, ko dan mine.In verjemite, da se realizira prebrano.

Opis  sanj je bil čudovit (krasni dogotki, zabava, smeh), kot se je tudi ves dan dogajalo … vendar smo pogledali še v Hrvaško “Veliki narodni sanovnik”, kje tudi ob eni besedi (kot v Slovenski) “Potres” … opisuje dogajanje ravno nasprotno, od prejšne, da bodo “neprilike”, “nesreča”, “opasnost” ? … ta opis smo do večera v Kopru skoraj pozabili, tako je bil ves dan čudovit (kot je opisala prva knjiga sanj), le da sem še omenil, da bom Hrvaško knjigo odvrgel, ker se ni uresničilo … takoj zatem je bil pekel.

Veselo razpoloženi se peljemo proti po avto cesti, ko se nenadoma vato vname  … v dimu in smradu po zažgani gimi-plastiki se peljemo dokler ne dobim možnost ustavitve.

Bežimo  na plano ( sanje potresa podobno) in ko me moji bližnji opazujejo s strahom se vrenem in sam lotim gašenja avta …

To je vse, samo zaradi zanimivosti v primerjavi napovedi iz sanj.

Razlog in vzroki vžiga so v fazi sporazumnega dogovora z firmo, ki nas je zaradi napake (malomarnosti? ) na smrt ogrozila!?

Če se ne dogovorimo, bom razkril javnost vse do podrobnosti, pa boste sami presodili čigava je krivda povzročila nevarnost in še druge čudne “naključnosti” … če se sporazumno dogovorimo in spravim0 ne boste več o tem brali, ker naši sodni mlini itak preohlapno, predolgo meljejo, da izzida bi ne dočakal živ  … že v teh poznih letih, ko si želim še samo mir in smeh svojih otrok in ljubečih objemov moje žene.

  • Share/Bookmark