Aco Ferenc – en passant

Ne moreš zbuditi tistega, ki se pretvarja, da spi…

Arhiv za Julij, 2013


Plastika nas nevidno najeda, zato se seznanimo z oznakami varnosti …

***

Dejte se poučiti o škodljivih plastikah v vsakdanji uporabi, te vsebujejo v večini naftine derivate in še dodane kemične tvarine, ki povzročajo skrajne posledice, ki so tudi pogubne in se potem čudimo od kod na kako se nam je to zgodilo, kajti tudi medecina nima odgovora za etiološko vzročnost rakavih obolenj. Plastike nosijo oštevilčene oznake, ki povedo kolk je varna, oziroma nevarna za organizem.

Res je pa bolje-lažje, biti neobremenjeno-neveden, kot obremenjeno-zaveden :)

http://www.zdravstvena.info/preventiva/plastika-oznake-skodljiva-plastika-plasticna-embalaza-bisfenol-a-plastika-preventiva.html#

  • Share/Bookmark

Magnezijev klorid (Donat) zdravju v prid?

***

Ta članek je napisal duhovnik, pater Jose Chorr, profesor fizike in biologije, v katerem nam pripoveduje, kaj je sam doživel.

“Ko sem bil star 61 let sem bil skoraj paraliziran . . . in to je trajalo 12 let, predno sem se začel zdraviti z magnezijevim kloridom…

Vem, sliši se pretirano, magnezij, čudežni mineral, ampak to ni zraslo na mojem zelniku. Sicer bi ga tudi sam poimenoval enako, kajti meni je tako čudežno pomagal, da še vedno težko verjamem. Na tem mestu bom na kratko opisal, kar sem zvedel o magnezijevem kloridu na internetu, seveda pa bom objavil tudi povezave do nekaterih originalnih zapisov. V člankih o zdravljenju z magnezijevim kloridom se največkrat omenjata dve osebi. Prvi je francoski kirurg prof. Pierr Delbert, M.D., ki je poleg ugotovitve, da je magnezijev klorid odličen antiseptik, odkril tudi, da lahko s pomočjo magnezijevega klorida zdravi široko paleto bolezni, kot so bolezni prebavil, Parkinsonova bolezen, tresavica, mišični krči, akne, ekcemi, psoriaza oziroma luskavica, bradavice, impotenca, hipertrofija oziroma povečanje prostate, možganske težave in težave z ožiljem, astma, seneni nahod, alergije na koži, anafilaktična reakcija itd., itd., itd.! Prek svojega dela je prišel tudi do spoznanj o preventivnem delovanju magnezijevega klorida pred rakom. Profesor Pierr Delbert je napisal dve knjigi, “Politique Preventive du Cancer” in “L’Agriculture et la Sante”, v katerih so zapisana poročila vseh njegovih  študij o magnezijevem kloridu ter njegove zamisli o učinkoviti preventivi pred rakom. Drugi, še večkrat omenjeni zdravnik, je ravno tako Francoz, Dr. A.Neveu, M.D.! S pomočjo magnezijevega klorida je v izjemno kratkem času ozdravil številne bolnike z davico (24 do 48 ur), enako ali še bolj uspešen pa je bil v zdravljenju otroške paralize. Kljub odličnim rezultatom je naletel »na zid sovraštva in obstrukcije« iz krogov uradne medicine, kateri sta oba, tako Dr. A.Neveu kot prof. Pierr Delbert, kar je najbolj paradoksalno, tudi sama pripadala. Prof. Pierr Delbert je bil celo član takratne francoske Académie de médecine, a vseeno nista imela prave priložnost za primerno predstavitev izjemnih dosežkov Dr. Neveuja. Nasprotniki so bili veliko številčnejši in enostavno premočni; profesorji medicine, medicinski strokovni delavci skupaj z Akademijo, vsi so vstali proti njima. Zakaj? Zato, ker je uradna medicina videla v uspešnem zdravljenju z magnezijevim kloridom preveliko grožnjo takrat novi in hitro rastoči veji farmacije, proizvodnji cepiv.

Vendar jih ni skrbela le proizvodnja cepiv. Zaradi odličnih rezultatov zdravljenja z magnezijevim kloridom so se počutili močno ogrožene na vseh področjih farmacije. Skrbelo pa jih je edino to, koliko manj denarja se bo steklo na njihove račune. Zanimivo, kajne? Pa tudi nekam znano mi zveni. Tudi epidemiološke študije so pokazale, da je na področjih, kjer je zemlja bogata z magnezijem, manjša stopnja obolevanja za rakom, kot tam, kjer ima zemlja nizko stopnjo magnezija, a se bom rajši vrnil k Dr. Neveu. Dr. Neveu ni izgubil poguma, ampak je nadaljeval s svojim delom. Dosegel je zelo dobre rezultate z zdravljenjem z magnezijevim kloridom pri vrsti bolezni, kot so; faringitis oziroma vnetje grla, tonzilitis oziroma angina, hripavost, prehlad, gripa, astma, bronhitis, pljučnica, pljučni emfizem, vse otroške bolezni (oslovski kašelj, ošpice, rdečke, mumps, škrlatinko itd…), zastrupitve s hrano, gastroenteritis, turi, abscesi, erizipel oziroma šen, bolezni srca, ožilja itd., itd., itd., skratka, ni konca! Danes se nekateri trudijo nadaljevati njegovo delo in izvajajo terapije z magnezij klorid heksahidratom, MgCl2×6H2O, recimo Italijan, Dr. Raul Vergini, M.D., avtor knjige “”Curarsi con il Magnesio””, vendar se o njihovih rezultatih ve zelo malo, da ne rečem, nič.

Vendar jih ni skrbela le proizvodnja cepiv. Zaradi odličnih rezultatov zdravljenja z magnezijevim kloridom so se počutili močno ogrožene na vseh področjih farmacije. Skrbelo pa jih je edino to, koliko manj denarja se bo steklo na njihove račune. Zanimivo, kajne? Pa tudi nekam znano mi zveni. Tudi epidemiološke študije so pokazale, da je na področjih, kjer je zemlja bogata z magnezijem, manjša stopnja obolevanja za rakom, kot tam, kjer ima zemlja nizko stopnjo magnezija, a se bom rajši vrnil k Dr. Neveu. Dr. Neveu ni izgubil poguma, ampak je nadaljeval s svojim delom. Dosegel je zelo dobre rezultate z zdravljenjem z magnezijevim kloridom pri vrsti bolezni, kot so; faringitis oziroma vnetje grla, tonzilitis oziroma angina, hripavost, prehlad, gripa, astma, bronhitis, pljučnica, pljučni emfizem, vse otroške bolezni (oslovski kašelj, ošpice, rdečke, mumps, škrlatinko itd…), zastrupitve s hrano, gastroenteritis, turi, abscesi, erizipel oziroma šen, bolezni srca, ožilja itd., itd., itd., skratka, ni konca! Danes se nekateri trudijo nadaljevati njegovo delo in izvajajo terapije z magnezij klorid heksahidratom, MgCl2×6H2O, recimo Italijan, Dr. Raul Vergini, M.D., avtor knjige “”Curarsi con il Magnesio””, vendar se o njihovih rezultatih ve zelo malo, da ne rečem, nič.

………………………………………………………………………

MAGNESIUM CHLORIDE IN ACUTE AND CHRONIC DISEASES By Raul Vergini, MD January 29, 2006

Back in 1915, a French surgeon, Prof. Pierre Delbet, MD, was looking for a solution to cleanse wounds, because he had found out that the traditional antiseptic solutions actually mortified tissues and facilitated the infection instead of preventing it. He tested several mineral solutions and discovered that a Magnesium Chloride solution was not only harmless for tissues, but it had also a great effect over leucocytic activity and phagocytosis; so it was perfect for external wounds treatment.

Dr. Delbet performed a lot of “in vitro” and “in vivo” experiments with this solution and he became aware that it was good not only for external applications, but it was also a powerful immuno-stimulant if taken by injections or even by mouth. He called this effect “cytophilaxis”. In some “in vivo” experiments it was able to increase phagocytosis rate up to 300%.

Dr. Delbet serendipitously discovered that this oral solution had also a tonic effect on many people and so became aware that the Magnesium Chloride had an effect on the whole organism.

In a brief time, he received communications of very good therapeutics effects of this “therapy” from people that were taking Magnesium Chloride for its tonic properties and who were suffering from various ailments.

Prof. Delbet began to closely study the subject and verified that the Magnesium Chloride solution was a very good therapy for a long list of diseases.

He obtained very good results in: colitis, angiocholitis and cholecystitis in the digestive apparatus; Parkinson’s Disease, senile tremors and muscular cramps in the nervous system; acne, eczema, psoriasis, warts, itch of various origins and chilblains in the skin. There was a strengthening of hair and nails, a good effect on diseases typical of the aged (impotency, prostatic hypertrophy, cerebral and circulatory troubles) and on diseases of allergic origin (hay-fever, asthma, urticaria and anaphylactic reactions).

Then Prof. Delbet began to investigate the relationship between Magnesium and Cancer. After a lot of clinical and experimental studies, he found that Magnesium Chloride had a very good effect on prevention of cancer and that it was able to cure several precancerous conditions: leucoplasia, hyperkeratosis, chronic mastitis, etc. Epidemiological studies confirmed Delbet’s views and demonstrated that the regions with soil more rich in magnesium had less cancer incidence, and vice versa.

In experimental studies, the Magnesium Chloride solution was also able to slow down the course of cancer in laboratory animals.

Prof.Delbet wrote two books, “Politique Preventive du Cancer” (1944) and “L’Agriculture et la Santé” (1945), in which he stated his ideas about cancer prevention and a better living. The first is a well documented report of all his studies on Magnesium Chloride.

In 1943 another French doctor, A. Neveu, MD, used the Magnesium Chloride solution in a case of diphtheria to reduce the risks of anaphylactic reaction due to the anti-diphtheric serum that he was ready to administer.

To his great surprise, when the next day the laboratory results confirmed the diagnosis of diphtheria, the little girl was completely cured, before he could use the serum.

He credited the immuno-stimulant activity to the solution for this result, and he tested it in some other diphtheric patients. All the patients were cured in a very short time (24-48 hours), with no after-effects. As Magnesium Chloride has no direct effect on bacteria (i.e.it is not an antibiotic ), Neveu thought that its action was aspecific, immuno-enhancing, so it could be useful, in the same manner, also against viral diseases.

So he began to treat some cases of poliomyelitis, and had the same wonderful results. He was very excited and tried to divulge the therapy, but he ran into a wall of hostility and obstructionism from “Official Medicine”. Neither Neveu or Delbet (who was a member of the Academy of Medicine) was able to diffuse Neveu’s extraordinary results. The opposition was total: Professors of Medicine, Medical Peer-Reviews, the Academy itself, all were against the two doctors. “Official Medicine” saw in Magnesium Chloride Therapy a threat to its new and growing business: vaccinations.

Dr. Neveu wasn’t discouraged by this and continued to test this therapy in a wide range of diseases. He obtained very good results in: pharyngitis, tonsillitis, hoarseness, common cold, influenza, asthma, bronchitis, broncho-pneumonia, pulmonary emphysema, “children diseases” (whooping-cough, measles, rubella, mumps, scarlet fever…), alimentary and professional poisonings, gastroenteritis, boils, abscesses, erysipelas, whitlow, septic pricks (wounds), puerperal fever and osteomyelitis. But the indications for Magnesium Chloride therapy don’t end here.

In more recent years other physicians (and I among these) have verified many of Delbet’s and Neveu’s applications and have tried the therapy in other pathologies: asthmatic acute attack, shock, tetanus (for these the solution is administered by intravenous injection); herpes zoster, acute and chronic conjunctivitis, optic neuritis, rheumatic diseases, many allergic diseases, spring-asthenia and Cronic Fatigue Syndrome (even in cancer it can be an useful adjuvant).

The preceding lists of ailments are by no means exhaustive; maybe other illnesses can be treated with this therapy but, as this is a relatively “young” treatment, we are pioneers, and we need the help of all physicians of good will to definitely establish all the true possibilities of this wonderful therapy.

From a practical standpoint, please remember that only Magnesium CHLORIDE has this “cytophilactic” activity, and no other magnesium salt; probably it’s a molecular, and not a merely ionic, matter.

The solution to be used is a 2.5% Magnesium Chloride hexahydrate (MgCl2-6H2O) solution (i.e.: 25 grams / 1 liter of water).

Dosages are as follows:

Adults and children over 5 years old 125 cc
4 year old children 100 cc
3 year old children 80 cc
1-2 year old children 60 cc
over 6 months old children 30 cc
under 6 months old children 15 cc
These doses must be administered BY MOUTH. The only contraindication to Magnesium Chloride Therapy is a severe renal insufficiency. As the magnesium chloride has a mild laxative effect, diarrhea sometimes appears on the first days of therapy, expecially when high dosages (i.e. three doses a day) are taken; but this is not a reason to stop the therapy.

The taste of the solution is not very good (it has a bitter-saltish flavor) so a little of fruit juice (grapefruit, orange, lemon) can be added to the solution, or it can be even used in the place of water to make the solution itself.

Grapefruit juice masks the bitter taste very well (especially if cold).

For CHRONIC diseases the standard treatment is one dose morning and evening for a long period (several months at least, but it can be continued for years).

In ACUTE diseases the dose is administered every 6 hours (every 3 hours the first two doses if the case is serious); then space every 8 hours and then 12 hours as improvement goes on. After recovery it’s better going on with a dose every 12 hours for some days.

As a PREVENTIVE measure, and as a magnesium supplement, one dose a day can be taken indefinitely. Magnesium Chloride, even if it’s an inorganic salt, is very well absorbed and it’s a very good supplemental magnesium source.

For INTRAVENOUS injection, the formula is:

Magnesium Chloride hexahydrate 25 grams
Distilled Water 100 cc
Make injections of 10-20cc (very slowly, over 10-20 minutes) once or twice a day. Of course the solution must be sterilized.

This therapy gives very good results also in Veterinary Medicine, at the appropriate dosages depending upon the size and kind of animals.

Raul Vergini, MD – Italy – author of: “Curarsi con il Magnesio” Red Edizioni -Italy 1994 (book translated in French and Spanish but not in English, sorry).

e-mail: dr.raul@tin.it

Dr. Vergini is a homeopath with interests also in other alternative approaches such as nutrition, food supplements, anti-aging, alternative cancer treatments, energy psychology (EFT, TAT…), etc. He held several conferences in Italy about magnesium chloride in past years and published a book about magnesium in 1994 called Curarsi con il Magnesio, Red Edizioni. (Healing with Magnesium)

  • Share/Bookmark

aforizem (intelektualni)

***

Pamet je intelektualni blef, ki kolektivno diagnosticira neumne.

  • Share/Bookmark

acforizem

***

Če bi imel tako radožive misli, kot so moji spermiji, bi se mi bolj pogosto rodila pesem.

  • Share/Bookmark

avto-aforizem

***

… ali vam tudi  neurje premetava čolniček možnosti, v morju želja?

  • Share/Bookmark

aforizem (posledični)

***

Rože so oprost, ko kondom zataji.

  • Share/Bookmark

Paradoks vrednotenja …

***

… ko se mi je rodil sin me je štrafu policaj za prehitro vožnjo na poti v bolnico (20 km preveč)… če bi bil princ, bi lahko peljal 300 na uro in še ploskali bi mi ob spremljavi policije ??

… Pa sem  samo napolnil proračun, dočim ga bo rojeni princ vse življenje praznil :)

… človek si bedo sam ustvarja ravno s to  paradoksialno lestvico  vrednotenja. Bolano.

  • Share/Bookmark

Aksiom stabilnosti, sreče …

***

… sreča subjekta je odvisna od objektivnih vrednot in potenciala politike, države. Pri nas je fazon; samo subjektiviteta …v ednini egoizma …

  • Share/Bookmark

Vsi imamo nihanja počutja (depresije), že v spremembi letnih časov …

***

psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji

Ko se prebudimo iz “zimskega sna”, nezadovoljni s tem, kako smo preživeli ta čas, sebi pogosto obljubimo, da bomo s prihodom pomladi obrnili novo stran. In tedaj se zares vse začne drugače.

Začeti znova ni tako enostavno. V takih okoliščinah praviloma dobre namere ne zadostujejo, kajti takoj ko se lotimo dela, začne delovati naravni zakon ciklusov. Po začetnem obdobju sprememb in velikega napora, usmerjenega v spreminjanje nečesa v življenju, nastopi druga faza, v kateri se obupani ustavimo, brez moči za premagovanje prvih težav in prvega upora lastne osebnosti, ki se le stežka ukloni prevzgoji.

In to se ponavlja iz ciklusa v ciklus – po dobrem začetku in poletu sledi padec in vrnitev v stanje, v katerem smo bili prej.

V vseh podobnih okoliščinah pride do izraza pomemben dejavnik, ki je hkrati bistvo težave in izhodiščna točka za njeno rešitev – naše življenje mora za doseganje tudi najosnovnejše notranje stabilnosti, miru in moči dobiti optimalen ritem, ki bo omogočil maksimalno izražanje najboljših značilnosti naše duše.

Za mnoge je pomanjkanje življenjskega ritma velika težava – ravno zato, ker ga nimamo, ne naredimo marsičesa, kar bi si želeli narediti, izpuščamo to, na kar smo tako dolgo čakali, ker nismo udejanjili tega, kar je za nas določila usoda.

Leta živimo po umetnem ritmu, ki je sestavljen iz številnih navad, stereotipov, egoističnih želja, kompleksov in strahov, ki samo ovirajo resnično izražanje duše. Toda postopoma začenjamo čutiti, da ta umetni ritem duši našo resnično naravo, jo omejuje in nas navaja k temu, da postanemo bitje “navad”. Zato je treba takšen tek dogodkov korenito spremeniti. Ko opuščamo stari ritem, je najpomembneje, da ne dopustimo stanja izgubljenosti, “neodločnosti”, kaosa in pasivnosti. Najti je treba nov ritem, ki mora izhajati iz tega, zaradi česar tudi prehajamo nanj – na naših najvišjih sanjah, upih in težnjah.

Pri vzpostavljanju kakršnega koli ritma je lastnost, ki je nujno potrebna in brez katere tega procesa ni mogoče udejanjiti – vztrajnost. Če se vprašamo, iz česa je sestavljen vsak ritem, bomo videli, da temelji na vztrajnem prizadevanju na vseh ravneh bitja – na ravni delovanja, mišljenja, čustvovanja, idej in ustvarjalnih sposobnosti. Namesto enega velikega napora in kratkotrajnega poleta, ki mu sledita nedelovanje in inertnost, je bolje delati majhne, vendar vztrajne korake, ki bodo dolgoročneje privedli do uresničitve zastavljenega cilja.

Vztrajnost v naporu in delovanju ter posledično ritem sta ključ, ki odpirata vrata do naših višjih lastnosti, vrlin in sposobnosti.

Majhne skrivnosti vsakodnevnega ritma

Naš organizem, tako kot vse v naravi, potrebuje ritem, ki mu pomaga, da se pripravi na prihajajoče dogajanje in okoliščine ter lažje preide iz ene faze ciklusa v drugo. Zato je zelo pomemben ritem leganja spat in vstajanja, prehranjevanja in telesne higiene. Enako pomemben je tudi ritem sproščanja – enostavna fizična opravila, vaje ali sprehodi ne krepijo le telesa, temveč tudi duši omogočajo, da se umiri in spočije.

Organizem nam bo takšno vztrajno delovanje vrnil z odkrivanjem globokih potencialov in rezerv, o katerih nismo niti slutili in ki se prebudijo kot odgovor na skrb, ki smo jo izkazali.

Kako premagati utrujenost

Vztrajnost je pomembna tudi pri uravnavanju naše energije, ritmu dela in počitka. Svoje delo moramo organizirati tako, da se obdobja dejavnosti izmenjujejo z obdobji počitka.

Vzpostavljanje takega ritma je hkrati praktična vaja, pri kateri se učimo optimalnega razporejanja svojih moči in rezerv. Kadar nas sredi kakšnega dela nenadoma premagata “nepredvidena” utrujenost ali izčrpanost in vemo, da je treba do konca zdržati še kakšno minuto, bomo lahko našli za to potrebno energijo. Medtem ko bomo poskušali “zdržati do konca”, nam bo pomagala misel, da nas po napornem delu čaka načrtovani in zasluženi počitek, ko bomo regenerirali telo, obnovili moči in dušo navdahnili za novo dejavnost.

Čustveni ciklusi

Vztrajnost na področju čustev je zmožnost uravnavanja treh stanj naše psihe in njihove kontrole. Kdo še ni doživel skrajnih razpoloženj? So obdobja “splošnega dobrega razpoloženja”, kadar čutimo močan zagon, vse vidimo v rožnatih barvah, vse se nam zdi svetlo, lepo in obetajoče. V takih obdobjih zelo pogosto oslabijo budnost, previdnost in objektivnost pri presojanju, zato v ljudeh in dogodkih ne vidimo tega, kar so, temveč to, kar si želimo, da bi bili. Ne glede na vse prednosti takih obdobij je potrebna previdnost pri presojanju, da naši sklepi zaradi neobjektivnosti ne bi bili prenagljeni in da ne bi delali nepremišljenih korakov, ki bi lahko imeli slabe posledice.

Druga skrajnost so obdobja “splošnega slabega razpoloženja”, kadar nas včasih tudi brez pravega razloga težijo globoka čustvena utrujenost, depresija, inertnost in pasivnost. Vse se nam zdi sivo, težko in dolgočasno, zdi se nam, da vse, kar naredimo, dokončno in brezupno propade, pomanjkljivosti ljudi, ki nas obkrožajo, se nam zdijo velike, v vsem vidimo samo temno in slabo plat. Naša življenjska radost, energija, zanos, dinamičnost in optimizem, naša vera v ljudi – vse to izgine brez sledu. Za to obdobje so značilni neobjektivno presojanje, nagli sklepi in negotovost v delovanju. Zaradi pesimizma, ker tedaj gledamo na ljudi, stvari in dogodke le s temne plati, razglašamo to, kar je mogoče, za nemogoče, to, kar je rešljivo, pa za nerešljivo.

Med omenjenima skrajnostma je še obdobje popolne čustvene brezbrižnosti in neobčutljivosti, ko prenehamo doživljati, čustvovati in se odzivati.

Z vztrajnim naporom moramo kontrolirati vsa tri čustvena stanja. Naša naloga je, da v obdobjih “vsesplošnega dobrega razpoloženja” pokažemo malo več previdnosti, budnosti in objektivnosti pri presojah. V obdobjih “slabega razpoloženja” je treba pokazati več življenjske radosti, optimizma, zanosa, energičnosti, dinamičnosti in vsaj osnovne dobrote. V obdobjih čustvene ravnodušnosti bi bilo dobro imeti odprte oči, ušesa in srce, da pozneje ne bi obžalovali, ker nečesa nismo niti videli niti slišali ter zaradi srca, ki je klonilo, to izpustili.

Moramo vedeti, da naše delovanje in naš odnos do ljudi, za katere smo odgovorni, ne smeta biti odvisna od sprememb našega razpoloženja, zlasti pri tistih dejavnostih in okoliščinah, pri katerih so usoda naših sanj, usoda drugih ljudi in naša lastna usoda odvisni od našega znova prebujenega zanosa, upanja in vere.

Tudi misli je treba kontrolirati

Svet naših misli, ta neskončni in nepresahljivi izvir, vedno izraža naše dojemanje vidne in nevidne resničnosti, naš odnos do ljudi in dogodkov, globoko razumevanje ali pa nerazumevanje zakonitosti obstoja in njegovega smisla. Čeprav bi nam moralo naše mišljenje v idealnem primeru omogočati resnično, objektivno in z ničimer omejeno opažanje vsega obstoječega, se pogosto dogaja povsem nasprotno – naše misli postanejo vir iluzij, samoprevar ter neresničnega in neobjektivnega pogleda na svet in dogodke.

Tukaj mora biti vztrajnost napora usmerjena na to, da se naučimo izogibati najljubšim in najnevarnejšim zankam, v katere se tako pogosto ulovimo. Te zanke so “krožne ideje” ali enostavno rečeno “kroženja”. Vsakokrat, ko začutimo, da nas ujame nov krog misli in da smo v oblasti “kroženja”, pri katerem prihajamo do enih in istih ugotovitev ter odzivov, ki niso pravilni ali pa so preprosto izmišljeni, moramo pokazati vztrajnost in z močjo volje pretrgati ta začarani krog. Namesto da se vedno znova vračamo k isti temi ter brez konca in kraja prežvekujemo ene in iste misli, s čimer ohranjamo eno in isto stanje uma in srca, moramo vložiti napor in se ustaviti. Če si želimo, da bi bili takšni napori učinkoviti, morajo biti odločni in vztrajni. Poleg moči volje je potrebna tudi iskrena težnja,da bi naše ugotovitve ustrezale resnici in pravilnosti, ne pa našim željam. Potrebna je resnična in stalna pripravljenost, da sebe in svojih interesov ne postavljamo na prvo mesto. Očitno je, da mora vztrajnost na ravni mišljenja segati veliko globlje. Povezana je z nenehnim bojem z lastnim egoizmom, v kateri imajo močna in iskrena ljubezen ter resnična dobrota ne le pomembno, temveč odločilno vlogo.

Pri organizaciji časa in njegovi kontroli uspeh na tem področju pomeni veščino določanja prioritet. Marsičesa nam ne uspe narediti in pogosto pomembnejša opravila puščamo za konec. To se dogaja prav zato, ker nam ni v navadi, da bi si vsak dan postavili vprašanje, kaj je glavno in kaj postransko, kaj lahko počaka in kaj ne more počakati, kaj je treba reševati takoj in kaj postopoma. Tovrstni vztrajni napori bodo poplačani s pravilnim pristopom k našim dejavnostim, začeto bomo privedli do konca in ne bomo izpustili trenutkov za najustreznejše reševanje težav. Tako se bomo izognili napakam, da bi se na okoliščine odzvali prezgodaj ali prepozno.

Duša nujno potrebuje navdih

Vztrajnost v prizadevanjih na ravni duše je brez meja, zato bomo nakazali samo na nekatere za nas najpomembnejše vidike.

Naša duša nenehno potrebuje vir navdiha in mi ji moramo v določenem ritmu dajati duhovno hrano. Moramo ji omogočati vračanje k izvorom, da bi lahko delala nove korake, da bi bila v “svojem elementu” ter izražala zmožnosti in težnje, ki jih skriva globoko v sebi. Treba se je znati ustaviti, da bi znova začutili sami sebe in se znova spomnili tistih velikih idej in sanj, h katerim teži naša resnična narava. Vztrajnost v impulzih navdiha vključuje tudi poskuse spominjanja tega, kdo smo, od kod smo prišli in kam gremo. Takšna prizadevanja so zelo pomembna, ker ne moremo navdihovati, če nismo sami navdahnjeni, ne moremo prenašati impulza in prebujati v drugih, če smo sami prazni.

Še en zelo pomemben vidik je vztrajnost v duhovnem iskanju. Naša duša potrebuje nenehno širjenje horizontov, za kar je potreben vsakodneven ali vsaj občasen, vendar ritmičen napor za spoznavanje zakonitosti obstoja in njegovega smisla ter njuno globlje razumevanje. To ne pomeni zbrati še nekaj informacij več; to pomeni vztrajno vlagati napor v razmišljanje o tem, kar že vemo, in prebijati pot do novega spoznanja in novih horizontov, ki bodo naposled postali veliko manj abstraktni. Vztrajnost na duhovni ravni spominja na čiste težnje otroka, ki nikoli ne preneha postavljati vprašanj o tem, zakaj se nekaj dogaja, zakaj ljudje živijo, zakaj obstajajo pojavi in zakonitosti.

Klasiki starodavne modrosti so nam zapustili toliko lepih in enostavnih načinov spoznavanja samega sebe, kot je na primer psihostazija – “tehtanje” ali preizpraševanje duše. Vztrajnost na duhovni ravni se kaže v starodavni učeniški praksi – vsak dan, najpogosteje pred spanjem, razmisliti o preteklem dnevu in vsako jutro izbrati zunanja in notranja vprašanja, ki se jim bomo posvečali. Gre za zelo globoko vsakodnevno analizo, pri kateri ne le razmišljamo o vsakodnevnih opravilih in obveznostih, temveč zlasti o vrlinah, šibkostih in drugih aktualnih vidikih našega notranjega življenja in odnosa do sveta, ki nas obkroža. Pozornost moramo usmeriti na to, kaj smo naredili in kaj nam ni uspelo narediti, v kolikšni meri in na kakšen način, katere težave in ovire so se pri tem pojavile, kakšen nauk lahko potegnemo iz dnevnih dogodkov. Psihostazija je notranji dialog človeka s samim seboj in v tem dialogu je ključno vprašanje, ali nam je vsaj za hip uspelo nekaj premagati, premagati samega sebe.   Op.: Lš – Rudolf Steiner je priporočal, da dnevne dogodke “pogledamo” od zadaj (večera) proti začetku (jutru).

Vztrajnost na duhovni ravni torej poleg psihostazije zajema tudi poskus, da vsak dan naredimo vsaj majhno delo, s katerim se uspemo dvigniti malo višje in ki je kakor dar, ki ga položimo na oltar Narave.

Včasih smo preveč običajni, preveč ravnodušni do vsega. Morda zato, ker predolgo ostajamo isti, predolgo smo brez sprememb. Vztrajnost v spreminjanju, vztrajnost v rojevanju duše je skrivnost, ki je ni treba razlagati z besedami. Kdor gre skozi to, že ve.

  • Share/Bookmark

Prehranjevanje …očitno je več pravov …

***

http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/o-hrani-je-treba-misliti-dobro.html

  • Share/Bookmark

Empirija poetične depresije

( pesem je iluzorna prispodoba, avtor ne odgovarja za

subjektivnoanalogno alergično indikacijo )

po brezčutnem obedu

zaužitega

sorodnem bitju odvzetega življenja

se vsedeš za svojo modro mizo

ob kavi

s prižgano cigareto bereš

eksplozije emocij podobno nagnjenih pesnitvam

da podaš kritiko na Njihovo stvarstvo

Predvsem te zabava ta njihov

nenehni trud

obenem že tečno puhla vztrajnost

nerazbiranja forme umetnosti

iz tvojih štanc prestižnih znanj …

Zaradi nenehnih pokašljevanj

v cigaretnem dimu

ko sproščaš  odvisno  žejo

željo po tekočem ognju

v pesniško  nemirno dušo

verjameš da Tvoji nevroni vidijo dlje

od iluzorno podobnih plagiatov

ki jih doživeto vidiš pred seboj

le ob naključnem pogledu nazaj

Nikakor

pa ne navštric ob sebi;

Teh

ki jih prepojene s strupi

podobnih razvad

učiš čutnega ustvarjanja pesmi

forme zlaganja verzov v rime

v tvojem sonetnem monologu

Ti slovnično sonetni invalidi

ki Nikoli ne bodo “popili “ Prešernove (u)sode

kaj šele uvožene moderne haikue

Ti ;

Te

utrujajo kot vedno novi in novi

podobni kalimeroti

prišleki

ki se radi igrajo poetizma

ki nosijo v Tvojo  delavnico

brusiti svoje apnenaste kamnine

čeprav so sprejemljivi le diamanti …

(Odvisno Kdo si,

lahko se ti  tudi  glina sveti)

(če vztrajno vztrajaš

da tvoje ni le kamen

… te z njimi v

obcestno škarpo  vzidajo …)

***

Dr. TVRTKO ŠERCAR – IZUM

home.izum.si/COBISS/OZ/2007_2/html/clanek_03.html
Z empirijo znanstvenega publiciranja se je ukvarjalo nekaj posameznikov, toda ….. zelo številne strokovne objave večini ljudi prikrijejo dejstvo, da ste odličen pesnik. ki pri posamezniku predvsem povzroča negotovost, tesnobo in depresijo

  • Share/Bookmark

Eksempel (sebi)

***

poln sem praznih idej

želj zavitih v celofan

povezanih s trakom lenobe

v modro mašnico svoje podobe

Paket hranim sebi v darilo

kot svarilo ;

ne trgaj celofana

ne prereži traka lenobe

če si miselna ikebana

ker te bo vsebina

na zobe

( malo pesniške zlobe)

  • Share/Bookmark

Te samota ta vara?

***

Kje je tisti,

ki te podnevi noče.

Kdo je tisti,

ki te ponoči kliče.

Kje sploh je, tisti,

ki te hoče …

So to samo kriki samote

trik, ki te laže, vara,

te namerno zavaja?

Morda je potreba po družbi

le iluzija,

kot lakota po lastnini,

samo trenutna želja imeti koga ob sebi,

kot želja  napiti se,

je, kot hrana,

ki te  tišči, ko te nasiti …

Morda je samota bolezen

s katero ne želiš okužiti še nekoga,

ljubezen s sabo,

ki je nebi delil z nikomer,

ali strah pred strahovi,

da boš itak ostal sam z bolečino

in je ta sedaj manjša …

Je smisel v samoti

v zmoti

in je družina logična  vrlina,

ali le sebična množina,

tradicija, podaljšanje sebe, priimka?

Bojim se,

da se v globini teh vprašanj

odgovori dušijo brez kisika,

dokler  jih zemlja za vedno ne stisne

v prah …

… do ponovnega povratka- spočetja.

Morda boš ponovljen preziral samoto.

  • Share/Bookmark

Psihogram (ironični)

***

V igrivem žrebcu

vidi pesnik življenje

Mesar klobase

  • Share/Bookmark

Sanjači

***

Po Freudovo je vse v sanjah ;

eni sanjajo

kako jih bodo drugim zagrenili

in jim vsilili  svoje

drugi so tiho o svojih

v strahu zanje

Tretji radi sanjajo

vedno iste sanje večine

ker itak svojih nimajo

Ti si drzneš živeti  svoje

Jaz tudi

Večina se rajši v njih skriva

Vse te sanje

še kako vplivajo

na naše počutje – odnose

in očitno tudi na sam Planet…

Zemlja se že prebuja

ko mi še vedno sanjamo.

Na žalost:

očitno najbolje zmoremo

le sanjati …

  • Share/Bookmark