***

Če bi telo vprašali kaj mu odgovarja od hrane, bi bil zanimiv odgovor, a ne, ker pa na žalost vso funcijo želja, potreben ves sistem miselnosti, odnosov obvladuje in diktira … uboga masa, le 2-3 kg možganov.

Telo mora trpeti vsako logiko prehranjevanja, vzdrževanja, ki jo zahtevajo možgani. Telo je suženj možganov, kajti upor se lahko zgodi samo v možganih, ki ga pa zmorejo le redki …

Vsa čustva, empatijo, moč pozitivne logike, homogenost, strpnost, razum, agresivnost,  toleranco, ljubezen, simpatijo-antipatijo … vse to diktirajo nevroni v masi, ki jo dejansko poganja samo obarvana voda.

Ja, voda poganja našo turbino, pa me res zanima kolk vpliva na to vodo njena onesnaženost, morda klor, pesticidi, težke kovine …

Možgani preko oči in sluha, njuha, obvladujejo vse in diktirajo, sortirajo  odzive. To vsi vemo.Okolje razvoja te vodne mase, verjamem,  še kako vplivajo nanje, to vemo … ne vemo pa, kako vpliva nanje sama izbira hrane, vemo za pijačo, tablete, znanost, medicina pa ne pove ali morda sploh ne ve, kako vpliva na miselnost slaba, s kemijo dodana  hrana…

Ima ona vpliv na vse naštete funkcije?

Vse kar zaužiješ določajo možgani in tudi prvi dobijo zaužito, šele nato ostali organi in tkiva. To veliko pove. Možgani niso realni in jih ne zanima kako zaužito vpliva na telo.

Poznate stanje; Se zapijejo in smejijo, ko telo lovi ravnotežje, se zabava, ko telo ne zmore več ubogati  zadetih možganov. Telo izpostavlja vsem možnim nevarnostim samo zaradi adrelina, tudi po polomu telesa vse ponavlja. Zakaj, tako samomorilsko?

Razumete poanto, da smo sužnji svojih možganov, hlabci njegove miselnosti, četudi peljejo telo v bolezen, vojno, umore, samomor …

Imamo dve polovice možganov, ki jih deli tanka stena opne, se tu skrivajo leve in desne miselnosti, nenehni boj med tema dvema ??

Ali je morda kriva omejene miselnosti brez upora ravno v teh dve polovicah, če se poenotita in skupaj peljeta diktat isto misenosti, enostrankarstvo  … to je potem diktatura možganov, ki ne dovolijo sprememb in se držijo tradicije miselnosti, četudi je zanje pogubna.

Ne vem s katerim delom se svojim upiram, ne vem katera moja polovica drži s telesom in ne dovoli prespogojno komando, ne dovoli samo užitkarstva in  prisluhne telesu, ko ta zaječi pod bremenom vsakdana.

Kaj mi bo vse znanje, če ne bo nekoga,da ga nosi okoli, potem bi imel glavo v akvariju in nima smisla hoditi okoli.

Če jahaš osla, konja, skrbiš, da se ta dobro počuti in je vedno v kondiciji, mar ne?.

Tu je odgovor tudi za naše telo. Boš dal konju karkoli v usta, boš poslušal soseda, ki ima konja dlje, če reče, da ta hrana za konja ni dobra, ali ga boš napadel, da se briga zase, tudi ko konj kaže znake propada??

A ni telo naš konj?

Nas ne nosi, vleče??

Želimo si, da je vedno kot mlad žrebiček, hranimo ga pa s kostno moko in mu nalagamo nemogoča bremena, ga pretepamo in bezbrižno zaupamo v nego zdravniku, ter ga potem bašemo s kopico tablet?

Vedno na koncu tega, takega odnosa ostanejo možgani sami, zapuščeni od telesa in ti  tudi zadnji umrejo…

… Videl sem te ljudi in sorodnike, ko jim prinesejo še zadnji dan pred smrtjo domačo pečenko in jo tiščijo ležečemu truplu v mrtva usta in zato dobijo še zadnji hvaležni pogled umirajočih možganov umirojočega, užitek, ki ga telo sploh ne zmore več prebaviti …

… videl sem, kot mladenič, človeka, ki je bil v šok sobi dneve v komi in nenadoma vstopi v kopalnico, sede pleg mene, ves s strjeno krvjo pobarvane kože in mi tresočih rok, mrtvih oči strasno  porine čik v ustih, da mu ga z mojim čikom prižgem …

Osupnem! … Neverjetno, kje je dobil moč za vdih, da diktatorskim možganom še zadnjič ustreže z zadnjim dimom nikotina … Pritekle so sestre in ga odnesle nazaj v posteljo … malo kasneje je umrl.

Razumete, kaj se v nas dogaja in zakaj nismo realni, niti do sebe in če nismo do sebe tudi ne moremo biti  do drugih bitij …

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !