***

Uresničene sanje (zgodba za zabavo)
Tik pred jutrom me zbudi prerivanje za mojim hrbtom.
Preveliko je za našega kužka, ki to rad počne … pride pod odejo
in spi ob mojih nogah … pomislim še polspeč med obračanjem.
… Bila je moja princeska. Okaram jo malo osorno.
“Zbudila si me ravno, ko sem imel čudovite sanje!”
“Kaj si pa sanjal?” me radovedno zbuja.
“Kako mi metuljčki sedajo na rame in se sonce igra z barvami njihovih kril, ko rumene ribe pojoče skačejo iz potoka na travnik … in ravno ko mi ena poreče, da mi na njen, današnji rojstni dan,
lahko uresniči tri želje, me ti zbudiš!”
“Joj, ati, oprosti” … pride žalost iz njenega prebodenega srčka.
“Nič hudega ljubica! Prva želja, ki sem si jo najbolj zaželel
se mi je itak izpolnila,” … ji masiram srček.
“Katera pa?” pomirjeno, zvedavo razpne očki in usta …
“Ja to, da prideš ti k meni ajat!”
Stisne se še bolj k meni ob teh besedah in jaz bi ne bil jaz, če bi še ne dodal ; …
“Samo škoda, da sem izgubil preostale dve želji” … žalostno zavlečem v otožni ton.
“Kateri pa, morda ti lahko jaz pomagam?” …se takoj ponudi.
“Seveda lahko, samo ne vem, če boš hotela? ” … prebrisano dodam, kar jo kar poživi.
“Povej, prosim, povej ati, vse bom naredila, da se ti uresniči!” … se vživi v ribico iz mojih sanj.
“Hm, no ja, želel sem si, da bi lepo, kot znaš, pospravila svojo sobo
in ne pozabljala obuvati copatov … seveda vem, da želje niso skromne, kot tudi ne vem, če mi jih sploh lahko uresničiš? … Kaj meniš ti?”
Otroški nasmeh je Božji dar in jaz sem ga bil deležen čez vso nebo
v vsej svoji lepoti.
“Ati … drugič za take želje ne rabiš ribice, ker imaš mene!” … dobim razen Božjega nasmeška, še Božansko zaobljubo.
  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !