Nostalgične more
Karto prosim
me nagovori zoprna oseba s torbo
na modernem avtobusu kdo ve kje
in zakaj to hoče če stojim
pred njo popolnoma nag
brez žepov denarnice spomina
namesto da bi odprl okna
da bi si ob svežem zraku
napolnil celice in morda spomnil
kaj počnem tukaj goličav sredi dneva
z njim in ostalimi čudaki odprtih zijal
ki mi ne zavidajo mojega golega srama
Ne čutijo moje duševne stiske
oziroma jih sploh ne zanimam
kot da jim takšen ne pripadam
Ne vztraja s karto nadaljuje
oziroma kar izgine
Spustim roke s stropa
se primem za sedež
da mi srajca pokrije nagoto
četudi le tistih nekaj centimetrov
Pomirjen očitno neviden
se oziram po drvečem okolju
na umazanem oknu
od nekod poznane pokrajine
jezerno rumenih žitnih polj
v strahu pred preleti vran
Vse to vidim v temi
pri borni luči vagona prvega razreda
polnega vonjav po pečenem odojku
trgan od več grobih rok drugega jezika
ki mi delijo česnatih vonjav nasmehe
nesebično mastnih rok ponujajoč
svojo domačo steklenico rakije
Tokrat sedim lepo urejen
sit sproščen v hlačah
prijetnega počutja v družbi
ob ritmu tam-dram tam-dram-
stare fosilno kadeče lokomotive
ki me pelje nazaj na po(steljo)stajo
iz potovanja čudnih sanj
v kruto realnost vsakdana
“Zajtrk” … kliče mama
  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !