Arhiv za kategorijo “moja poezija”

Nostalgične more
Karto prosim
me nagovori zoprna oseba s torbo
na modernem avtobusu kdo ve kje
in zakaj to hoče če stojim
pred njo popolnoma nag
brez žepov denarnice spomina
namesto da bi odprl okna
da bi si ob svežem zraku
napolnil celice in morda spomnil
kaj počnem tukaj goličav sredi dneva
z njim in ostalimi čudaki odprtih zijal
ki mi ne zavidajo mojega golega srama
Ne čutijo moje duševne stiske
oziroma jih sploh ne zanimam
kot da jim takšen ne pripadam
Ne vztraja s karto nadaljuje
oziroma kar izgine
Spustim roke s stropa
se primem za sedež
da mi srajca pokrije nagoto
četudi le tistih nekaj centimetrov
Pomirjen očitno neviden
se oziram po drvečem okolju
na umazanem oknu
od nekod poznane pokrajine
jezerno rumenih žitnih polj
v strahu pred preleti vran
Vse to vidim v temi
pri borni luči vagona prvega razreda
polnega vonjav po pečenem odojku
trgan od več grobih rok drugega jezika
ki mi delijo česnatih vonjav nasmehe
nesebično mastnih rok ponujajoč
svojo domačo steklenico rakije
Tokrat sedim lepo urejen
sit sproščen v hlačah
prijetnega počutja v družbi
ob ritmu tam-dram tam-dram-
stare fosilno kadeče lokomotive
ki me pelje nazaj na po(steljo)stajo
iz potovanja čudnih sanj
v kruto realnost vsakdana
“Zajtrk” … kliče mama
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***
v svoji duhovni praznoti
v svojem skepticizmu
še vedno ohranjam
strastno iskanje vere
pred to praznoto ne bežim
protestirati ne utegnem več
kajti protest
proti slepim
neodgovornim
ni več protest
marveč le nespametna iluzija
sit sem iluzij
naposled je vseeno
kaj se v meni in izven dogaja
saj je vse skupaj le idiotska farsa
za katero nihče ni kriv
ravnodušnost preide v stud nebivanja
ker je vse neresnično
tudi sam neham biti resničen
čutiti bo občasno
le moje skrite sile
ki še vseeno nehote
lahko vplivajo na druge
morda taiste morda nasprotne
sile negativne
prav tako neplodne
kot moja razkrojena volja
ljudje so le še hlapci
brez upora
s katerimi se eksperimentira
istočasno si ne dovolim
podvomiti v svojo moč
ker potem
lahko izgubim pravico do nje
aco
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

Kot za čebele cvet, je za lastovke nebo … kar je za čebele med, je za lastovke mušji let …

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

Družimo se s kovino,
hranimo z mrhovino,
razum namakamo v vino …
pol se pa čudmo, da gre vse v p. materino …

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***
Oprijetega za utrujeno kromiran drog
me gugajo ležeči policaji v mestnem busu
Živa trupla nemo strme pred seboj z verjetno praznino vsakdana
Potrata časa prihaja v navade opoj
vsa hotenja so davno razprodana
Vožnja nič ne stane
itak nikamor ne pelje
želje so vse izdane
mlin upanja več ne melje
Vsa čast nam pripada
za moč naše narave z masko
plešemo na grobu svojega razpada …
Strah hrani zemljo z mesom
Politika nas strada …
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

***

izpljuni me

izpljuni vsa ta nakopičena leta

leta cvetja parjenja lastovk

pljuni mi v obraz

izgubljeno zaupanje

odvržen najinega gnezdenja čas

oba preklinjava dan

ko se ne spomniva več

kdaj zakaj so bili takrat

objemi topli telo mehko

napeto željno dotikov

kopati morava po spominih

iskati redke gomolje obzirov

kje so tiste najine planote

sočnih poljubov na jasi poželenj;

ko sem z jezikom dajal

večne obljube med tvojimi stegni

hropel v oktavah strasti

in ti vzdržno pačila obraz

da s kriki ne izdaš

kako si  v resnici ranljiva

še vedno občasno zavedanje

dregne v stare spomine

takrat se zavedava

da vseeno nekje globoko

v nama še sla prepeva;

v bistvu

prvi žar nikoli ne mine

Pomlad že ve

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

odprte rane krvavijo
v krču tresoče
bruha vodo ogenj
boleče zavija strele meče
ruši
podira vse s sebe

Zaman roti gluhoneme

enkrat se pregeva
drugič jo mrazi
s pepelom se odeva
proti mrčesu se bori
ki utrobo ji nažira
kopiči nanjo smeti
rojevanje abortira
biotiko …načrtno ji mori

Mati zemlja ni več tiho
čas je
da se nas znebi …

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***


Čas …

Ta čas,

ki me je nekoč hranil s spomini,

mi nastavljal pasti, izzive rasti,

razkrival ljubezen, strasti,

me spravljal v jok in smeh,

je sedaj moj največji sovražnik…

Počasi, boleče me presnavlja,

golta vase, kot udav mlado prase …

Ta čas…

briše mi lepe spomine,

pušča mi le blatne usedline,

maje mi zobe,

razgled mi krade, omejuje sluh …

Se sprašujem?

Zakaj lase in strast mi še pušča …

Zadihan, komaj mu držim korak ,

kaznuje me, da počutim se bedak.

To ni poezija, to je mene erozija!

(Erozíja je premikanje prsti zaradi vetra, vode, ledu, gravitacije ali delovanja živih organizmov, ki neprestano spreminja obliko zemeljskega površja …)

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***


V bloku nekdo  pretepa ženo

svoje   otroke,

nekdo brca psa do smrti,

oziroma vleče privezanega na avto

po vsem mestu,

vaški duhovnik pedofilira otroke svojih ovčic,

znancem,  sorodnikom poberejo

vse premoženje, domove

prijatelj prosi za vrv in mu jo damo

z zavednostjo, da je ne bo vrnil?

… ni-komur mar?

Potem se je zgodilo meni,

komu se naj potožim?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

oprosti nam zemlja

***


vso smo te obrili

v izpušni zadah ovili

s parfumi kemije zalili

te oblekli v puščavo

ti zastrupili prebavo

z gnojenjem te napili

vse tvoje spremenili

vse sebi prilagodili

te vso prekopali

po koščkih te razprodali…

jočeš neprestano

ker s smetmi imaš postlano

Tvoja rodila so bolna

naših fekalij polna

vse tvoje izjemne lepote

ima človek za zmote

Svoje gensko

je človek ustvaril

s hudičem se sparil

svojo vero zanemaril

zato Bog

ni dogajanja ustavil

Ko Ti zemlja hiraš

mi gledamo stran

Ti umiraš

Nas ni sram

Oprosti nam zemlja!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

s torbo upov

stopa

proti terminalu iluzije

hiti

umišljeni pesnik

na portal poezije

ustavi ga skrbnik

Mora

skozi strogo carino

prestižnih umov

na pregled

v analno odprtino

da bo sprejet

stoji nag

v goli sobi

kot najhujši vrag

komu mar

da se ne spodobi

pesniku

brskati po njegovi utrobi

mu odpirati glavo

tlačiti vanjo

vsebino ta-pravo

čakal bo

ker ogroža

sproža

intelektualni strah

da bo razdevičil

uničil

njihovo literarno

eminentno letalo

en sam Teleban …

ta debil

nepismeno “budalo”

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***


sebičnost

vlada povsod

postali smo

sužnji svojih laži

pohlepa

uničujemo pridelke

duha

kot to s točo

narava

sebi počne

vem

da bo moj kes prepozen

in mi preostane le še

da trpim

skupaj z vami

v bolečini tega sveta

ki ga sedaj ljubim

bolj kot prej

ko je še bil paradiž

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

v snu napadajo

najedajo iz zlobe

te delajo blaznega

ali vsaj obsedenega

jedkanje lažnih lakajev

do drugih misli

zagovorniki gnilobe in mrtvila

ki nudijo le

svojo povprečnost

svojo nizkotno plitkost

svojo zavistno podobnost

zgolj senilnost

ki ti zaklepajo upe

brez duhovnega dostojanstva

namerno ti vse zanikajo

če ni rojstvo njih duha

umetnost prepoznajo

le še v imenu

čeprav si vedel

vseskozi

na zemlji doživljal podobno

nizkost rev

strahopetnost hinavcev

hlapcev

že po naravi

si vedel

da ne bodo nikoli odrasli

v potrebi

po svobodi

in neodvisnosti

Vsa naša bistrost

(umetnost večja vrednota od resnice?)

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ni nove pesmi

preprosto ni ideje

Čute napadle so plesni

hlad osame v kosti reže

rastlinje izgublja zeleno

pajek v kotu plete mreže

Počutim se skrajno nekoristno

leno

Čas mi nesmiselno mineva

ko čakam na svojo mladino

daleč čez pol dneva

Led objema steklovino

Kuža ne laja

otrpne v smeri vrat in prisluhne

pove mi kdo prihaja

Žalost v meni se naglo potuhne

To ni pesem

To je življenje

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

v stari hiši

s staro ženo

s starim psom

tudi sam starček

suženj starih razvad

obnavlja star motor

s starimi prijatelji

pijoč staro vino

zbuja bolečine

na stare spomine

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »