Aco Ferenc – en passant

***

Kot za čebele cvet, je za lastovke nebo … kar je za čebele med, je za lastovke mušji let …

***

Družimo se s kovino,
hranimo z mrhovino,
razum namakamo v vino …
pol se pa čudmo, da gre vse v p. materino …

***

izpljuni me

izpljuni vsa ta nakopičena leta

leta cvetja

parjenja lastovk…

pljuni mi v obraz

izgubljeno zaupanje

odvržen

gnezdenja čas…

… oba preklinjava dan

ko se ne spomniva več

kdaj

zakaj so bili objemi topli

telo mehko

napeto od želje dotikov…

kopati morava po spominih

iskati redke gomolje obzirov

kje so najine planote

sočnih poljubov

na jasi poželenj;

ko sem z jezikom

dajal večne obljube

med tvojimi stegni

hropel v oktavah strasti

in ti vzdržno pačila obraz

da s kriki ne izdaš

kako si ranljiva

občasno zavedanje dregne

v stare spomine

takrat se zavedava

da vseeno

nekje globoko v nama preveva;

v bistvu

prvi žar nikoli ne mine

Pomlad že ve

***

odprte rane krvavijo
v krču tresoče
bruha vodo ogenj
boleče zavija strele meče
ruši
podira vse s sebe

***

Čas …

Ta čas,

ki me je nekoč hranil s spomini,

mi nastavljal pasti, izzive rasti,

razkrival ljubezen, strasti,

me spravljal v jok in smeh,

je sedaj moj največji sovražnik…

Počasi, boleče me presnavlja,

golta vase, kot udav mlado prase …

Ta čas…

briše mi lepe spomine,

pušča mi le blatne usedline,

maje mi zobe,

razgled mi krade, omejuje sluh …

Se sprašujem?

Zakaj lase in strast mi še pušča …

Zadihan, komaj mu držim korak ,

kaznuje me, da počutim se bedak.

To ni poezija, to je mene erozija!

(Erozíja je premikanje prsti zaradi vetra, vode, ledu, gravitacije ali delovanja živih organizmov, ki neprestano spreminja obliko zemeljskega površja …)

***

V bloku nekdo  pretepa ženo

svoje   otroke,

nekdo brca psa do smrti,

oziroma vleče privezanega na avto

po vsem mestu,

vaški duhovnik pedofilira otroke svojih ovčic,

znancem,  sorodnikom poberejo

vse premoženje, domove

prijatelj prosi za vrv in mu jo damo

z zavednostjo, da je ne bo vrnil?

… ni-komur mar?

Potem se je zgodilo meni,

komu se naj potožim?

oprosti nam zemlja

***

vso smo te obrili

v izpušni zadah ovili

s parfumi kemije zalili

te oblekli v puščavo

ti zastrupili prebavo

z gnojenjem te napili

vse tvoje spremenili

vse sebi prilagodili

te vso prekopali

po koščkih te razprodali…

jočeš neprestano

ker s smetmi imaš postlano

Tvoja rodila so bolna

naših fekalij polna

vse tvoje izjemne lepote

ima človek za zmote

Svoje gensko

je človek ustvaril

s hudičem se sparil

svojo vero zanemaril

zato Bog

ni dogajanja ustavil

Ko Ti zemlja hiraš

mi gledamo stran

Ti umiraš

Nas ni sram

Oprosti nam zemlja!

***

s torbo upov

stopa

***

sebičnost

vlada povsod

***

v snu napadajo

najedajo iz zlobe

te delajo blaznega

ali vsaj obsedenega

jedkanje lažnih lakajev

do drugih misli

zagovorniki gnilobe in mrtvila

ki nudijo le

svojo povprečnost

svojo nizkotno plitkost

svojo zavistno podobnost

zgolj senilnost

ki ti zaklepajo upe

brez duhovnega dostojanstva

namerno ti vse zanikajo

če ni rojstvo njih duha

umetnost prepoznajo

le še v imenu

čeprav si vedel

vseskozi

na zemlji doživljal podobno

nizkost rev

strahopetnost hinavcev

hlapcev

že po naravi

si vedel

da ne bodo nikoli odrasli

v potrebi

po svobodi

in neodvisnosti

Vsa naša bistrost

(umetnost večja vrednota od resnice?)

Ni nove pesmi

preprosto ni ideje

Čute napadle so plesni

hlad osame v kosti reže

rastlinje izgublja zeleno

pajek v kotu plete mreže

Počutim se skrajno nekoristno

leno

Čas mi nesmiselno mineva

ko čakam na svojo mladino

daleč čez pol dneva

Led objema steklovino

Kuža ne laja

otrpne v smeri vrat in prisluhne

pove mi kdo prihaja

Žalost v meni se naglo potuhne

To ni pesem

To je življenje

***

v stari hiši

s staro ženo

s starim psom

tudi sam starček

suženj starih razvad

obnavlja star motor

s starimi prijatelji

pijoč staro vino

zbuja bolečine

na stare spomine

***

Če verjameš v boga;

te bo kaznoval

Če verjameš v prijatelja;

te bo izdal

Če verjameš v dobroto;

boš na sebi čutil zmoto

Če verjameš v državo;

boš plačeval krvavo …

***

znan slikar

velik umetnik

preveč polnih lun ni porisal svojega platna

nek dan se tre ljudi ob njegovi

novi edini edincati

dolgo pričakovani sliki

obiskovalci tipajo evolutivni smisel

ugibajo vsebino

te še žive gmote barvne brozge

ki jo lak komajda drži na platnu

slikar prereže polemična ugibanja

svojih oboževalcev

z razlago vzhičeno riše z rokami po zraku

opiše;

spoštovani

slika je moja subjektivna subtilnost

residualen prikaz

moje trenutne telesne resignacije

substanca srži noči čudovitega druženja

ki jo delim z vami

na tem platnu

galerija se tiho prazni

slikar požanje aplauz

poln razumevanja doživetega

… od svojih kolegov