Arhiv za ‘moja poezija’
PESEM ŽIVLJENJA
Ni nove pesmi
preprosto ni ideje
Čute napadle so plesni
hlad osame v kosti reže
rastlinje izgublja zeleno
pajek v kotu plete mreže
Počutim se skrajno nekoristno
leno
Čas mi nesmiselno mineva
ko čakam na svojo mladino
daleč čez pol dneva
Led objema steklovino
Kuža ne laja
otrpne v smeri vrat in prisluhne
pove mi kdo prihaja
Žalost v meni se naglo potuhne
To ni pesem
To je življenje
Zrcalo časa
***
v stari hiši
s staro ženo
s starim psom
tudi sam starček
suženj starih razvad
obnavlja star motor
s starimi prijatelji
pijoč staro vino
zbuja bolečine
na stare spomine
Esenca odnosov
***
Če verjameš v boga;
te bo kaznoval
Če verjameš v prijatelja;
te bo izdal
Če verjameš v dobroto;
boš na sebi čutil zmoto
Če verjameš v državo;
boš plačeval krvavo …
Bruhec
***
znan slikar
velik umetnik
preveč polnih lun ni porisal svojega platna
nek dan se tre ljudi ob njegovi
novi edini edincati
dolgo pričakovani sliki
obiskovalci tipajo evolutivni smisel
ugibajo vsebino
te še žive gmote barvne brozge
ki jo lak komajda drži na platnu
slikar prereže polemična ugibanja
svojih oboževalcev
z razlago vzhičeno riše z rokami po zraku
opiše;
spoštovani
slika je moja subjektivna subtilnost
residualen prikaz
moje trenutne telesne resignacije
substanca srži noči čudovitega druženja
ki jo delim z vami
na tem platnu
galerija se tiho prazni
slikar požanje aplauz
poln razumevanja doživetega
… od svojih kolegov
Križanje pred novim vstajanjem
***
ptice padajo z neba
ribe skačejo iz vode
sloni napadajo vasi
Alah je svoje skregal
Taliban na facebooku
Zemlja ima epilepsije
morje je holesterolno
kabriolet reaktorji
soseda ne goji rož …
-je to napoved konca
izguba vsega smisla
genocid vsega živega
ali prihod nečesa novega
Delavec (21stol.)
***
na trak pripet
normiran za drobiž
mora živet
redkim za prestiž
Jutranja joga za upokojence (3 2 zdaj)
***
prvo
ko ustaneš
prtegneš si mašino
zmasiraš si oke
zanihaš boke
zmešaš zrak z rokami
spustiš telo z nogami
zdej pa
požgečkaš možgane
(posebej velja za vegane)
virus smeha spustiš vanje
da odplakne
nakopičeno sranje
vsake tolk časa
je zdravo mal špasa
vsak naj si ga dozira
odvisno kakšno dozo
se nervira
če to ti
ne poživi nov dan
lezi nazaj
nisi še naspan
Se poznamo
***
ste v trdni veri,
slovesno prepričani,
da nam je koristno
le normalno, razumno,
da nam je le do sreče
ste prepričani,
da ne uživamo trpljenja,
podobno koristno
kot blagostanje
kateri bedak verjame,
da človek hoče
samo to, kar korist prinaša
prepričajte me,
da se razum o koristih ne moti,
da nam ni samo do svobodne volje,
da se namerno
ne sladkamo z bolečino
ko kipar stiska glino,
mar ne gnete s srdom praznino,
ko slikar riše na platno …
ne ubija monotono belino
in pesnik
prezirno življenje nasilno
tišči v sonetno rimo
… igra igralec drugega
da sebi ubeži
zagotovo nam ni
toliko do sreče in udobja,
kot do lastnega jaza,
neodvisne volje,
iluzorne svobode,
materijalnih dobrin
Nostalgija…
***
Tito je bil človek s karmo, ki nas je zaposlil… TI to, TI to, TI to
pa smo vsi imeli delo,
zraven se je pelo
pa še ukrast se je kaj smelo.
Živeli smo v bedi,
pa vseeno ne ob prazni skledi.
Danes krade se na veliko,
zraven se bo še sliko
Zdej si pa pulte lase,
ko ste verjeli v boljše čase,
kapital nas je potegn,
euro nas je nategnu…
Slovo od las
***
zoperno drgnenje kovine
odvaja šope od moje biti
na kermične ploščice
Škarje mi kazijo
staro podobo spominov
Boleče
s pogledom spremljam
padalce časa
odvojene od ščita razuma
povsod na mojih bedrih
Leta druženja v rasti
skupnih voženj
prerivanje z vetrom
znojenja pod čelado
kopanja na poletnem dežju
česanja svilnatega slapa
božanja ženskih prsi
v mesečini tujine
na robu prašne ceste …
Gledam obraz tujca
Sivi lasje
ne pokrivajo več gub
Vlit v množico
se vračam v svoj hlev …
Smo NIč
***
nismo beležeči aparati
nismo pisalo na tabli
ne tipkalo na mizi
z ohlajenim ožiljem
brez drobovja
nasprotno
smo misleče pošasti
neprestano moramo
oživljati kri
polniti drobovje in
ohranjati razum
smo drva usode
z gorenjem oživljamo gorja
z dimom
dušimo ustvarjalnost duha
s krvjo
gasimo nesmislov požar
Vse namerno
pojmujemo v pepel
KDO?
kdo bi podal ti roko
če oslepiš
kdo poslušal
če onemiš
kdo ljubil
če zboliš
kdo pokopal
ko odživiš
Kdo svečko prižgal
kdo
novembra rožce nate dal …
… če nisi živ
dobroto sejal …
?
DUHOVNA SFERA
***
v duhovni praznoti
v svojem skepticizmu
še vedno ohranjam
strastno iskanje vere
pred to praznoto ne bežim
protestirati ne utegnem več
kajti protest
proti slepim
in neodgovornim naravnim silam
ni več protest
marveč le nespametna iluzija
sit sem iluzij
naposled je vseeno
kaj se v meni in izven dogaja
saj je vse skupaj le idiotska farsa
za katero nihče noče biti odgovoren
ravnodušnost preide v stud nebivanja
ker je vse neresnično
tudi sam neham biti resničen
čutiti bo občasno
le moje skrite sile
ki še vseeno nehote
lahko vplivajo na druge
morda taiste morda nasprotne
te sile so negativne
prav tako neplodne
kot moja razkrojena volja
ljudje so mi še samo stvari
s katerimi se
zdaj pa zdaj eksperimentira
istočasno si ne dovolim
podvomiti v svojo moč
ker potem lahko izgubim pravico do nje
