en passant

Ne moreš zbuditi tistega, ki se pretvarja, da spi…

Arhiv za ‘moja poezija’


Slovo od las

***

zoperno drgnenje  kovine

odvaja šope od moje biti

na kermične ploščice

Škarje mi kazijo

staro podobo spominov

Boleče

s pogledom spremljam

padalce časa

odvojene od ščita razuma

povsod na mojih bedrih

Leta druženja v rasti

skupnih voženj

prerivanje z vetrom

znojenja pod čelado

kopanja na poletnem dežju

česanja svilnatega slapa

božanja ženskih prsi

v mesečini tujine

na robu prašne ceste …

Gledam obraz tujca

Sivi lasje

ne pokrivajo več gub

Vlit v množico

se vračam v svoj hlev …

  • Share/Bookmark

Smo NIč

***

nismo beležeči aparati

nismo pisalo na tabli

ne tipkalo na mizi

z ohlajenim ožiljem

brez drobovja

nasprotno

smo misleče pošasti

neprestano moramo

oživljati kri

polniti drobovje in

ohranjati razum

smo drva usode

z gorenjem oživljamo gorja

z dimom

dušimo ustvarjalnost duha

s krvjo

gasimo nesmislov požar

Vse namerno

pojmujemo v pepel

  • Share/Bookmark

KDO?


kdo bi podal ti roko

če oslepiš

kdo poslušal

če onemiš

kdo ljubil

če zboliš

kdo pokopal

ko odživiš

Kdo svečko prižgal

kdo

novembra rožce nate dal …

… če nisi živ

dobroto sejal …

?

  • Share/Bookmark

DUHOVNA SFERA

***

v  duhovni praznoti

v svojem skepticizmu

še vedno ohranjam

strastno iskanje vere

pred to praznoto ne bežim

protestirati ne utegnem več

kajti protest

proti slepim

in neodgovornim naravnim silam

ni več protest

marveč le nespametna iluzija

sit sem iluzij

naposled je vseeno

kaj se v meni in izven dogaja

saj je vse skupaj le idiotska farsa

za katero nihče noče biti odgovoren

ravnodušnost preide v stud nebivanja

ker je vse neresnično

tudi sam neham biti resničen

čutiti bo občasno

le moje skrite sile

ki še vseeno nehote

lahko vplivajo na druge

morda taiste morda nasprotne

te sile so negativne

prav tako neplodne

kot moja razkrojena volja

ljudje so mi še samo stvari

s katerimi se

zdaj pa zdaj eksperimentira

istočasno si ne  dovolim

podvomiti v svojo moč

ker potem lahko izgubim pravico do nje

  • Share/Bookmark

MENE POEZIJA

***

staram se

moja ljubezen se redi

modro odmiram

moja se še uči

psa ob meni čas ne zanima

sonce vse manj greje

otroka bolj

  • Share/Bookmark

SE POZNAMO

***

ste v trdni veri,

slovesno prepričani,

da nam je koristno

le normalno, razumno,

da nam je le do sreče, blagostanja.

Ste prepričani,

da ne uživamo trpljenja

podobno koristno,

kot blagostanja.

Kateri bedak verjame,

da človek

hoče samo to, kar korist prinaša.

Prepričajte me,

da se razum o koristih ne moti,

da nam ni samo do svobodne volje,

da se ne sladkamo z bolečino.

Ko kipar stiska glino,

mar ne gnete s srdom praznino,

ko slikar riše na platno,

ne ubija monotono belino

in pesnik prezirno življenje

tišči v sonetno rimo.

Igra igralec drugega,

da sebi ubeži?

Zagotovo nam ni

toliko do sreče in udobja

kot do lastnega jaza,

neodvisne volje,

iluzorne svobode …

  • Share/Bookmark

MIKROBI DVOUMLJA

***

V snu napadajo

najedajo iz zlobe

te delajo blaznega

ali vsaj obsedenega

Jedkanje lažnih lakajev

do drugih misli

zagovorniki gnilobe in mrtvila

ki nudijo le

svojo povprečnost

svojo nizkotno plitkost

svojo zavistno podobnost

zgolj senilnost

ki ti zaklepajo upe

brez duhovnega dostojanstva

Namerno ti vse zanikajo

če ni rojstvo njih duha

umetnost prepoznajo

le še v imenu

Čeprav si vedel

vseskozi

na zemlji doživljal podobno

nizkost rev

strahopetnost hinavcev

hlapcev

že po naravi

Vedel si

da ne bodo nikoli odrasli

v potrebi

po svobodi

in neodvisnosti

Tako postane bistrost

umetnosti v posmeh

  • Share/Bookmark

BAKA

Preveč sokov

me potisne iz spanja

tiho odškrnem vrata

da Bake ne zbudim

onemim

ne vem … še sanjam:

… Sredi sobe stoji krasna vila

ob borni sveči gola do pasu

nagnjena naprej

z nežnimi gibi zajema vodo

iz bele posode

umiva ob siju sveče

svojo

meni božansko podobo …

Lepa je

v skromni svetlobi

s svojimi srebrnimi lasmi

prvič tako odejno razpetih

ki svilnato

pokrivajo njeno bit

kot slapovi svetleči v polni luni …

Slika je večni kip

v mojem spominu

kot slika branja težkih klasikov

Dostojevskega Tolstoja

je imela najraje

z dodano sladico Puškinovih pesmi

… brala je v cirilici

… dneve pozno v noč

Spominjam se njenih

po vrsticah pomikajočih se ustnic

Nekoč sem jo vprašal

ali “žvače” napisano

kar jo je dolgo spravljalo v smeh

Spomin nate mi se redno obudi

ob piskanju v pljučih

tedaj se srečujeva

v težki sapi ki sem jo nasledil po tebi

in naj ti še omenim moje lase

ki so tvoji

da pri teh letih še vedno

brhtijo na moji glavi …

Vse dobro v meni – si ti

Zbodlo me je v dušo

ob odprti škatlici spominov

prebirajočše žive slike

že davno pokojne

moje najljubše babice

mojega edinega studenca ljubezni

… brez njega bi davno žejen umrl

  • Share/Bookmark

OSTROSTRELEC-POET

***

beseda

je moj naboj

pesem

je moja puška

ko nikogar ni

na spregled

veš

subjekt je zadet

  • Share/Bookmark

JE RAST HKRATI PROPAST

***

Nadel  si je etikete,

nalepil “epolete”,

si dal  kakovost,

na samovažno odličnost.

Ni le

misleča žaba z miško v dlani,

ni mu treba več porajati misli iz bolečin,

da je nihče

v tej poplavi  mogočnih talentov,

ki jih korenini  umetnost v bolezni,

ali obratno.

Ne veš več katera,

kot vzmet prva vpliva

v tej navezi,

morda je samo reakcija, vzpodbuda …

ali morda oboje hkrati.

Družabna raznotrenost modernega človeka

je povzročila skrajne razlike miselnosti

in s tem težnje po nje plasti …

Nič hudega,

če bi vse imelo

vsaj kakšno splošno vrednoto,

ki bi nas strnila v en sam

velik smoter,  cilj.

Ne.

Vsakdo skuša podreti,

izrabljati celoto za svoj lasten cilj …

Tako zamenjujemo kakovost s kolikostjo.

Vem, ker sem že dolgo pohabljenec,

slep, gluh, otopel,

da bi ne živel z vladajočo,

pisunsko in uživajočo drhaljo.

  • Share/Bookmark

MEDITACIJA

***

odstranil  bom

norost verjetnega

da obidem vprašanje dejanskosti

in načelnosti

odstranil bom podobo stvari

da zmedem  dvom o blaznosti

bom kot da nimam rok

nog oči ne mesa krvi

kot da me ni

le sonce bom spustil

skozi špranjo

prostora in časa

da me obarvajo žarki

mi poslikajo zavest

le zase

  • Share/Bookmark

DOKONČEN PROTEST

***

če bi mogel

preprečiti svoje rojstvo

kajpak bi ne

sprejel življenja

pod tako smešnimi pogoji

še sreča

da je v moji moči

nehati bivati

motite se

da je

kot ta neznaten dar

tudi moj upor neznaten …

če bi bil Bog …

bi bila to njegova volja

in tej bi itak ne ušel

če je moja …

ne

ne koreninim zemlje

z lažmi in porogom

ne spreminjam sveta

le protestno se umikam

od nesramnosti

ki me zagotovo ni rodila

samo zato da bi trpel

  • Share/Bookmark

ZBUJANJE BO BOLEČE

***

(po Freudovo je vse v sanjah)

eni sanjajo

kako jih bodo drugim grenili

ali jim vrinili svoje

drugi so tiho v strahu

da jim lahko berejo

ukradejo njihove

dočim večina le sanja

podobne sanje veličine

ker za svoje nimajo poguma

vse te  sanje še kako vplivajo

na naše splošno počutje – odnos

kot očitno

tudi na sam Planet

Zemlja se že prebuja

mi še vedno sanjamo

Na žalost

očitno zmoremo le sanjati

  • Share/Bookmark

En passant – Poetaster

En passant – Poetaster

***

Manj lep

suh

na videz krhek

Oči barve počutja razmejuje prevelik nos

pripet na vsebino skrajnega real-pesimizma

Prijetno zoprn družabno nevzgojen

vzkipljiv pikajoč izobraženo neveden

preveč samozadosten že sebičen

disleksični astmatik

ki rajši analizira druge

primerja z njimi vrednote

in svojsko resorbira pojme

Ne stoji mirno

ne salutira

malo mu je mar kaj si mislijo o njem

in njegovi ograji bodeče žice načel

Besede mu ne smeš vzeti

z njo sadi in plevel kosi ki svet duši

Pragmatično kriči

v brezno pessimusa (ACTA, NON VERBA!)

Ne razvaja se v odvisnostih,

čeprav jih nekaj tudi sam goji (poezija)

Strasten do vsega

v vsem

v vse si drzne namakati jezik

kar se njegovih čutil dotika

v vse kar mišljenja

in sploh bit svobode zatira

Noro se ljubi se z vetrom

ob glasbi mletja kovine med nogami

v harmoniji po asfaltu plesoč

na magistrali spoznanja;

samo takrat ni s sabo sprt

(s prijateljem v njem

ki mu nenehno ugovarja)…

Ne mara ljudi

ker potem od njega zahtevajo enako

še sebe občasno ne prenaša

(še sreča, da ga prijatelj v njem tolerira).

Naravi bi dal nagrado

za umetnost

in ob enem obglavil človeka

za slabo vrtnarjenje

kajti

kot naturalist prezira vse

kar nudi napredek

čeprav

bi bil sam brez tega prazen

pust

le ikebana v povprečni množici

Nenehno se skuša

duhovno preseči

s postavo vrednot naravnih pravil

um umiva z milom čistega razuma

prezira materijalni intelekt

ki se z življenji prehranjuje

dim ob pijači drugih inhalira

Zna biti skrajno zoprn

če mu stopiš na želo horoskopa

Otrokom vse dopušča

in odpušča in upa

da bodo tudi oni njemu

za njihovo zapravljeno prihodnost

Obenem uživa življenje

pije njega nektar

kar iz soda

ki je na srečo vedno poln

in pred njim ni vrste

ker na srečo večina rajši

stojijo pred bankomati

iščoč v limitu ljubezen

Ne joka za nazaj

in ne za naprej

smejati

si ne upa

Premalo nasmehov je še preostalo

in vendar ogromno

v primerjavi z nekaterimi

ki so živi

čeprav sploh ne živijo

  • Share/Bookmark

Hudičeva fešta

****

“Dedi dedi”

… zaman vpijem

v njegov zabuhli obraz,

ki ga vidim le občasno

med bliski, ki jih spremlja grmenje in veter.

Kot simfonija kaosa činelnih kapelj,

te razbijajo po trhli opeki

štale nad mano.

Otrpnil sem od straha.

Dedi smrči,

še grmenje ga ne preglasi.

Smrad iz njegovih odrtih ust,

po gnilobi poznega jabolčnika

ogabno občasno buta vame,

tudi po rumu.

On mrtev pijan,

jaz od strahu.

To je konec sveta, si miže ponavljam,

med presušenimi deskami

me biča luč z neba,

kot bi se nekdo s šalterjem igral;

prižigal, ugašal rumene lise,

ki se raztreščijo po poležani slami in nama,

ob spremljavi grmenja kanonov.

Mama, mamica …

Krave panično norijo,

mukaje med seboj butajo z verigami,

strašljivo peketaje s kopiti po betonu …

… kot bi sam hudič

imel fešto pod nama.

Kadar smo bili vsi na obisku,

za naju z dedijem

v hiši ni bilo prostora.

  • Share/Bookmark