Arhiv za kategorijo “zdravje”

***

http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/o-hrani-je-treba-misliti-dobro.html

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

***

Harvardska študija: Zakaj je krompir tako nezdrav

Resnični strokovnjaki za zdravo prehrano to že dolgo vedo, sedaj pa je tudi uradna znanost presenečeno ugotovila, da je krompir smrtonosen (in tudi pojasnila, zakaj).

Čeprav je zelenjava zdrava – še posebej, če je pridelana na ekološki, naravi prijazen način ter če jo uživamo pretežno v surovem stanju – in čeravno štejemo krompir na nek način med “zelenjavo” – navsezadnje ga ne moremo prištevati med sadje, meso ali maščobe …, pa med zeleno listnato zelenjavo in krompirjem obstajajo velike razlike. Krompir je tehnično gledano gomolj, po sestavi pa ne kaj več kot koncentriran škrob. Torej bomba sladkorja za krvni sistem, v katerem imamo v normalnem stanju (in povprečno gledano, saj je vsak človek malce drugačen) le toliko glukoze, kot bi ustrezalo približno eni žlički konzumnega belega sladkorja.

Če pojemo srednje velik krompir, je to za telo tako, kot če bi pogoltnili četrt skodelice čistega belega sladkorja.

Drugače povedano, telo dobesedno utopimo v koncentriranem sladkorju in naša kri postane od preobilice krvnega sladkorja gosta in lepljiva. To je škodljivo za srce, žile, možgane in praktično vse organe. Ker je krvnega sladkorja preveč in ga celice ne morejo več sprejeti vase, se glukoza spremeni v maščobo in jo insulin pospravi tja, kamor si najmanj želimo: v maščobne celice. Marsikdo misli, da je vse, kar kupimo na oddelku zelenjave, zdravo in koristno. Resda tudi krompir vsebuje nekaj koristnih snovi, n.pr. vitamine iz skupine B, C vitamin in minerale. Toda žal je krompir tudi huda škrobnata bomba, ki je po sestavi zelo blizu povsem prečiščenemu škrobu. Škrob kot hranilo pa se že v ustih začne razgrajevati in pretvarjati v končni produkt, sladkor.

Zato krompir povečuje telesno težo (in ta vpliv direktno sploh ni povezan s številom kalorij, temveč s čisto drugimi, hormonskimi mehanizmi), še posebej nevarno prispeva k trebušni debelosti in je pospeševalec degenerativnih bolezni, kot je n.pr. diabetes tipa 2.

In študija, pred kratkim objavljena v New England Journal of Medicine, je potrdila prav to. Vsekakor bolje pozno kot nikoli … Harvardski raziskovalci so preučili podatke o več kot 120.000 zdravih posameznikih, ki na začetku študije niso imeli povišane telesne teže. Udeležence so spremljali od 12 do 20 let in ugotovili, da so bila tri živila, ki so najbolj prispevala k debelosti, naslednja:

1.       Pečen krompir

2.       Krompir v kateri koli obliki

  1. Sladke brezalkoholne pijače (vključno s sadnimi sokovi) – te namreč vsebujejo bodisi veliko sladkorja bodisi veliko fruktoze, ki je skoraj še bolj smrtonosna kot čisti sladkor

Krompir se je torej odrezal celo slabše od kokakole, pa že ta je značilen primer nezdrave packarije. Na žalost širša javnost s tem ni bila seznanjena, saj študijo poznajo le strokovni krogi. Še bolj žalostno pa je to, da organizacije, katerim bolniki zaupajo, n.pr. American Heart Association, na svojih spletnih straneh zatrjujejo, da naj bi bil krompir »zdrav za srce«. OZN je leto 2008 razglasila za ‘leto krompirja’, American Diabetes Association pa ima na spletni strani »zdrav« recept za pire krompir, za katerega potrebujemo 2 skodelici olupljenega krompirja!  Kot da ni dovolj slabo, da bolnikom priporočajo utapljanje v sladkorju, povrhu še zahtevajo, naj odstranimo lupino, ki je edina kaj vredna, saj so hranila, kolikor jih je, prav v njej. V resnici bi ADA morala bolnike posvariti, da krompir povzroča hude insulinske skoke v krvi, kar pomeni stres za trebušno slinavko in lahko poleg diabetesa na dolgi povzroči tudi pankreatičnega raka.

Krompir ni zdrava hrana tudi zato, ker ga ne moremo jesti v surovem stanju. Tudi če izvzamemo glutenska žita, koruzo in sojo, ki so sploh anti-hrana, se moramo na splošno izogibati vsem živilom, katerih ne moremo zaužiti surovih. Zato si le poredko privoščimo polnozrnat riž, ajdovo ali proseno kašo, kinuo in stročnice, ker ta živila surova niso užitna, s kuhanjem pa uničimo večino tega, kar je bilo v njih koristnega. 90 % prehrane naj predstavlja tisto, kar lahko jemo tako surovo kot skuhano ali pečeno, in kar ne dviguje pretirano krvnega sladkorja.

… no, zdaj pa imamo dilemo, jesti ali ne? …sam nikoli nisem maral krompirja :)

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Otroci sploh ne morejo presnavljati mesa

Ljudje nimamo možnosti presnove mesa, kakršno imajo mesojede živali, ljudje imamo enak presnovni trakt kot humanoidne opice – človek namreč spada po svojih anatomskih, fizikalnih in biokemičnih lastnostih med frugivorje – sadjejeda bitja! Mesa zato v tem našem presnovnem sistemu, ki je prilagojen le za presnovo hrane rastlinskega izvora, ne moremo popolnoma razgraditi, presnoviti, zato ta nepopolno prebavljena – presnovljena mesna
masa začne gniti, trohneti, onesnažuje in zastruplja celice in postaja hrana bakterij, ki se nenormalno namnožijo. Rezultat takšnega načina hranjenja je stopnjevanje zakisanosti organizma, kar vodi v različne oblike bolezni in prezgodnjo smrt. Otroci sploh ne morejo presnavljati mesa, saj imajo nepopolno razvit prebavni sistem. Meso je med vsemi vrstami hrane najbolj razpadajoča hrana. V človeškem črevesju razpada, zgnije in proizvaja smrtonosne strupe, ki zastrupljajo organizem! Prehrana z obilico mesa in mesnih proizvodov je direktno povezana z razvojem raka vseh vrst, medtem ko nitrati, ki jih prehrambena mesna industrija dodaja mesu in mesnim proizvodom tudi z drugimi dodanimi kemikalijami v naravnem okolju človeškega želodca ustvarjajo nitrozamine, ki so najbolj rakotvorne snovi od vseh do sedaj poznanih! Vir: The Top Drugfood Weapons Killing Us slowly & Deliciously, 5.p.125.

Če uživate govejo juho, pijete koncentriran živalski urin! Na zdravje!
Raymond Barnard, dr. med. pravi: “Meso zaklane živali je strupeno. Še nekaj ur po smrti poteka izmenjava med celicami in ostankom krvi. Odpadne strupene snovi, ki jih celice izločajo, nimajo več izhoda iz ubite živali, oziroma njenega trupla, mesa.” Prav te snovi pa dajo juhi tako značilen okus, čeprav so te snovi kemično URIN in imajo tudi takšen vonj. »Močna, zdrava krepčilna juha«, ki jo priporoča celo umetnost medicine, je praktično
koncentriran živalski urin! Če te odpadne snovi iz mesa izperejo, ostanejo samo mesna, beljakovinska vlakna (kot edina sestavina mesa), ki so popolnoma brez okusa, torej neprivlačna za “hranilni obrok”. Prav ti strupi so tiste snovi, po katerih mesojedi ljudje tako zelo hrepenijo, čeprav se tega ne zavedajo. Če so odstranjeni – izprani, meso izgubi svojo privlačnost. “Meso je srčno vzpodbujevalo, strupi v njem neposredno vplivajo na delovanje srca; srce vegetarijanca srednjih let utripa cca 58 krat na minuto, mesojedega človeka pa kar 72 krat – to so povprečne vrednosti, toda teh 1500 srčnih utripov več v 24 urah ima seveda svoje posledice za življenjsko moč: visok krvni tlak, bolezni ožilja in srca – otrditve žilnih sten, zgodnjo senilnost”, razlaga dr. medicine R. Barnard.

Uživanje živalskih trupel povzroča tudi impotenco
Prehrana, bogata z nasičenimi živalskimi maščobami in holesterolom, zmanjšuje pretok krvi in s tem hranilnih snovi do celic, občutljivih sluznic, tkiv, organov, spolnih organov in pri moških povzroča impotenco, poškodbe srca, možganov in jih na ta način velikokrat poškoduje (srčni infarkt, možganska kap). Hrana živalskega izvora, zlasti meso in mesni izdelki, preobremenjujejo jetra in ledvice, povzročajo vnetja jeter (hepatitis) in jih sčasoma poškodujejo. Meso vsebuje tudi sečno kislino, ki predstavlja za telo zelo strupeno snov. Sečna kislina se v telesu akumulira (človeški organizem je ne zmore razgrajevati in izločati)
in se sedimentira v tkivih kot kristali sečne kisline. V ta namen mora telo porabiti ogromne količine bazičnih mineralnih rezerv (organskega kalcija), da skuša nevtralizirati kislino iz mesne ne-hrane v krvi in tkivih. Preveč beljakovin tudi seveda zgošča kri, toda umetnost medicine predpisuje “zdravila za redčenje krvi”, čeprav vemo, da je najboljše naravno
“redčilo zgoščene krvi” hrana, za katero smo se ljudje prilagajali na desetine milijonov let: sveže, surovo, zrelo sadje, sveža zelenjava, nepraženi oreški, lešniki, semena. Medtem, ko presežni dušik v krvi (zaradi hrane živalskega izvora), ki se akumulira v mišicah, tvori kinotoksin, ta pa povzroča kronično utrujenost. Vir: Nelson, MN,42.

Smrtnost dojenčkov je povezana z mesom
Meso povzroča menstrualne težave, menstruacija je daljša, intenzivnejša, boleča, po navadi s predmenstrualnim napetostnim sindromom PMTS. Vir: Robbins, DNA, 266. Urea je glavni povzročitelj za umetnost medicine “neznanega vzroka” smrtnosti dojenčkov (ubije okrog 10.000 dojenčkov letno – podatek je za ZDA). “Noseče matere prevečkrat jedo preveč mesa. Zato je tudi preveč neprebavljenih beljakovin v mleku doječe mamice. Dojenček med dojenjem dobi ureo, njegovo/njeno srce je tako majhno in šibko, da tega preprosto ne
more prenesti. Vir: Dr. Carey Reams, Kirban, 89, 166, 4. Meso skrajšuje življenjsko dobo, povzroča zgodnje spolno dozorevanje in hitrejšo degeneracijo, staranje.

Naš zakonito priznan izobraževalni sistem je postal ujetnik ogromnega, mamutskega industrijskega kompleksa (pridelava, vzreja in klanje živali, predelava.). To pomeni, da prostituirajo svoja učenja z namenom, da bi zadovoljili potrebe tistih, ki jih pri tem finančno podpirajo. Zato je jasno, da znanost o človeški prehrani ni pogojena z dejstvi o človeški fiziološki in biološki sposobnosti presnove hrane, pač pa od zahtev prehrambene industrije, ki na osnovi teh zgrešenih, zavajajočih znanstvenih učenj dobro trži svoje produkte, ki povzročajo razvoj vseh oblik bolezni, vključno z rakom in aidsom. Seveda pri tem velja načelo: »Samo bolan človek je profitabilen človek!«
Alois Kolar je praktik in svetovalec Naravnega Zdravja – Naravne Higiene

Vir: Revija Osvoboditev živali, april 2005, izdajatelj: Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

***

Le preberite, kako se nam dogaja, če  smo brezbrižni do  prehranjevanja in nas potem bolezen preseneti v najhuši obliki.

Prva preventiva je, da se zanimaš, kaj te lahko prizadene … kajti za nazaj je težko popravljati izgubljeno zdravlje, sploh s pomočjo zdravstva, oziroma medicine, ki le blažijo prizadetost in omogočajo farmacevtom bajne dobičke…

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Bolezen je beseda, ki pomeni za človeka bolečino, neprijetnost, neugodje, trpljenje, skratka težave pri zagotavljanju energije, ki je potrebna za vso nemoteno dogajanje v telesu za zagotovitev najvišje možne stopnje zdravja – homeostaze.

Najbolj pomembno je vedeti, zavedati se, da bolezen zadeva celotno telo, ne samo del telesa ( kot s svojo doktrino počne uradna – ortodoksna medicina, imenovana tudi »strojna medicina«), telo namreč vzpostavi krizo bolezni zato, da bi doseglo cilj in ta cilj služi  celemu telesu, ne le določenemu tkivu, organu, področju ali delu telesa. Če na primer vemo, da imamo obolela jetra, je v resnici  obolelo celotno telo in dejstvo, da so simptomi bolezni opaženi le na jetrih ne pomeni, da so ostali deli telesa neprizadeti – pomeni, da so jetra osrednja točka hudega napora izločanja na točki, ko so  strupene snovi potiskane iz telesa. Nikoli nimamo bolezni tu, ali bolezni tam! Apendicitis – strokovno diagnosticirano ime za vnetje slepega črevesa je preprosto prenapolnjeno  s strupenimi snovmi zato, ker je telo prenapolnjeno z njimi! Inteligenca telesa  skuša izločiti strupene snovi, s katerimi je prenapolnjeno skozi vse organe izločanja, toda dejstvo je, da so je prenapolnjenost s strupi tako močna, da se je slepo črevo vnelo, saj bi eliminacija zahteva več, kot telo zmore.

Telo samo sproži krizo, imenovano bolezen

Uspešnost čiščenja telesa (zdravilna kriza) je odvisna od vitalnosti telesa in pa količine oziroma nasičenosti strupov v telesu samem. Pri dojenčku je na primer vitalnost najvišja, zato ima njegov organizem zelo nizko stopnjo tolerance, prehladi so zato zelo pogosti (prehlad je osnovna, primarna čistilna kriza organizma, ki skuša na ta način, s pomočjo sluzi dodatno izločati te prekomerno akumulirane strupene snovi), po drugi strani pa vidimo nizko stopnjo vitalnosti pri večini starejše populacije, kjer prehladi pravzaprav redki. Le redki starejši ljudje še izvajajo takšen slog življenja, ki zagotavlja visoko vitalnost telesa, zato vsi ti strupeni presežki uničujejo njihove organizme, jih potiskajo v kronične oblike bolezni, degenerativne bolezni, v nepričakovane patološke stopnje, ki vodijo v nepričakovano smrt, kot je to recimo: »nepričakovan« rak. Telo mora najprej biti v takšnem toksičnem stanju, preden vpelje, sproži krizo; bakterija, bacili ali karkoli drugega ne more začeti ali vzdrževati krize, saj »zlobni mikroorganizmi« ne zmorejo voditi enotne akcije, pravzaprav ne morejo obstajati tam, kjer ni hrane zanje in: »ŽIVE CELICE niso hrana ali gojišče zanje!« Bakterije in virusi nimajo moči pri živih celicah in velika predstava o »invaziji bakterij« uradne medicine nima logičnega zaključka, saj so bakterije z nami , v nas (na trilijone jih je v telesnih odprtinah, ustih, slini, nosu, črevesju, koži…) ves čas, od rojstva pa do smrti, zato je logično razumeti, da je telo – organizem edini aktivni udeleženec, ki sproži krizo eliminacije, čiščenja, imenovano BOLEZEN.

Bolezen je proces izločanja

Organizem vedno sam vzpostavi krizo kot  odziv na lastne  nujne potrebe, da iz sebe izloči  nabrane strupene snovi in popravo škode, ki je s tem nastala; posledica tega pa je, da telo preusmeri energijo, ki je sicer potrebna za normalne življenjske aktivnosti k procesu krize zdravljenja. Ne pozabite, da organizem vedno odklanja vse snovi, ki ga iritirajo, tako na primer začne takoj izločati sluz, če v nos zaide prah, s katero obkroži to iritirajočo snov in jo s pomočjo sluzi tudi izloči. Če je ta oblika lažja, pa boste vsaj kihali, kajne? Kakorkoli že, v obeh primerih telo deluje defenzivno, obrambno, zato je vsako zdravljenje bolezni akcija telesne samoobrambe, ne zdravnika!

Skušajte razumeti, da bakterije ne napadajo organizma saj so v njem prisotne ves čas, od rojstva do smrti. Prisotne so celo po obdobju Postenja, ko dejansko izgubimo intestinalno floro. Bakterije so še vedno tam! V večini primerov lahko bakterija preživi na način, kot to počnejo recimo medvedje, pa tudi druge živali, preprosto »obmirujejo, prezimijo«. Nesporno dejstvo je, da Luis Pasteur ni oče bakteriologije, kot to meni večina ljudi – tudi znanstvenikov, pravi oče znanosti bakteriologije je Antoine Bechamp, ki je bil znanstvenik v pravem pomenu besede; iz skalnate krede v pogorju Francije je odkril – kot je najdbo poimenoval: Mycrozyma (pra bakterija); odkril je, da so se navkljub izpiralnim efektom vode, vročine in drugih hranljivih snovi v okolju bakterije obdržale, ti mikroorganizmi so bili v stanju »spanja, mirovanja« več desetin milijonov let (to potrjujejo tudi najnovejša odkritja). Iz tega je razvidno, da imajo bakterije določene kvalitete, ki jim omogočajo preživetje, teh pa se večina ljudi (tudi znanstvenih) sploh ne zaveda. Dr. Lewis Thomas, ki je vodil Sloan-Kettering Cancer Institute ugotavlja: »Nobene škode ni za človeka, ki je ujel bakterije, škoda je za bakterije, ki jih je človek ujel. Človeško telo jih drži v okviru določenih meja, koncentracije, telo jih torej ves čas kontrolira, telo je torej gospodar svojega področja!«

Bakterije torej ne kontrolirajo telesa, kot nas k temu navajajo (zavajajo) medicinski »strokovnjaki«!

Zdravniki se morda celo zavedajo, da ne bi mogli imeti tako dobrega, velikega  posla, če bi  svojim pacientom jasno in naravnost povedali, da so sami povzročitelji svoje lastne mizerije, zato medicinski strokovnjaki krivijo vse mogoče »zlobne mikroorganizme«, le napačnega življenjskega sloga (s popolnoma napačno, meščansko, procesirano, devitalizirano, termično obdelano hrano, alkoholom, tobakom, drogami – zdravili…) posameznic/kov ne, čeprav je ta glavni razlog za vzpostavljene čistilne krize, imenovane bolezni.

Če dvomite o tem, vam svetujem, prosim poskusite spremeniti svoje dnevne navade in v celoti uvedite slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene katerega sestavni del je tudi Optimalna prehrana (presna hrana) in uspešni rezultati bodo sledili, zagotovo! Po določenem obdobju zdravnika niti zdravljenja ne boste potrebovali, nikoli več, vaše vitko, vitalno, zdravo telo pa vam bo služilo in vas navduševalo v pozna leta, leta brez bolezni. Sam se prehranjujem in živim na tak način  skoraj enajst let in o superiornosti sloga naravnega Zdravja – Naravne Higiene  vam lahko zatrdim tudi na osnovi lastnih izkušenj, ne zgolj nekje slišanih, prebranih, naučenih,  pridobljenih s študijem, ali zapisanih »od drugih«…


SEDEM STOPENJ BOLEZNI

  1. ŽIVČNA IZČRPANOST

Prve stopnje bolezni zdravniki uradne medicine ne priznavajo za bolezen. Prepoznavna znaka sta vsesplošna utrujenost in pomanjkanje apetita. To je stanje, v katerem telo ne ustvari dovolj energije za izvajanje vseh potrebnih nalog oziroma pri svojih dejavnostih porabi več energije, kot jo lahko proizvede. Posledica tega je seveda poslabšano delovanje vseh telesnih funkcij, kar pomeni tudi porušeno izločanje strupenih snovi, ki nastanejo pri presnavljanju hrane in obnavljanju celic, tkiv. Določena stopnja toksičnosti telesa je normalna, toda težave nastanejo, kadar je ta količina presežena z uživanjem hrane, ki ji ljudje biološko nismo prilagojeni, in ko je presežena toleranca izločanja teh strupenih snovi – odpadkov. In kaj lahko naredimo? Spanje in počitek obnavljata živčno energijo in uvajanje sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Če tega ne upoštevamo in ne vnesemo v naš dnevni način življenja, nas to stanje vodi v drugo stopnjo bolezni.

  1. TOKSIKOZA ali ZASTRUPITEV

Pojavi se, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide. Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. »Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov. Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki. Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu in približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu. Če se kopičita, kopičita pa se v večini človeških teles, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med. in eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond. No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa. Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

  1. DRAŽENJE

Utrujenost in izguba apetita sta v stanju draženja izražena še močneje. Nastaneta kot rezultat strupenih snovi, ki jih občuti naš živčni sistem. Srbenje kože, ki je največji organ izločanja s kakšnimi 4 bilijoni kožnih por, je močno izločanje strupov iz telesa in ko se ti pojavijo na površju kože, se ta vzdraži, srbi, peče … Drugi opozorilni znaki so lahko depresija, živčnost, vznemirjenost, zaskrbljenost, nespečnost, glavoboli ali blažje nelagodnosti in bolečine v drugih delih telesa. Ženske imajo lahko neredno ali bolečo menstruacijo, bolj so nagnjene k PMS (predmenstrualni napetostni sindrom), za katerim trpijo že zelo mlada dekleta. To je stopnja, v kateri nas telo opozarja, da je treba nekaj ukreniti. Ljudje večinoma preživijo dolga obdobja svojega življenja v takšnem stanju in če daljše obdobje nič ne ukrenejo, se koncentracija strupov povečuje in pojavi se naslednja stopnja bolezni.

  1. VNETJE

To je stanje, v katerem zdravniki šele prepoznajo patološke spremembe. Vnetje je izredno močno prizadevanje telesa, da bi izločilo te strupene snovi in odpadke presnove, da bi se očistilo in se okrepilo. Vnetja spremljajo hude bolečine, ki pa se nikoli ne pojavijo naključno; so najučinkovitejše opozorilo, ki pove, da bomo brez razumnih in pravilnih ukrepov ogrozili naše zdravje. V tej stopnji bolezni se strupi nakopičijo v določenem organu ali kakšnem delu telesa, ki je vneto zaradi stalnega draženja strupenih snovi. Naj omenimo nekaj takšnih bolezni uradne medicine: rinitis – vnetje nosne sluznice, sinusitis – vnetje sinusov, nefritis – vnetje ledvic, kolitis – vnetje črevesa, hepatitis – vnetje jeter, artritis – vnetje sklepov, limfodermitis – vnetje limfnih žlez, tonzilitis – vnetje mandeljnov, dermatitis – vnetje kože, pri luskavici telo prav tako iztiska strupene snovi skozi kožo. Če z razumnimi in pravilnimi postopki zmanjšamo količino strupov, se telo samo reši te neprijetne bolezni. Večina ljudi ne razume opozorila in ne ve, da je to posledica prizadevanja telesa, ki se močno trudi izločiti nakopičene strupe. Zato gredo k zdravniku, ki med množico -itisov zagotovo odkrije znake določene bolezni in jih začel zdraviti z zdravili, ki pa nikoli ne odstranijo vzrokov težav. Zdravila boleče simptome samo potlačijo, bolečina popusti, toda težave ostanejo, koncentracija strupov pa se z vnosom zdravil še povečuje. S tem postopkom zdravljenja uspešno uničujejo imunski sistem oziroma bela krvna telesca, dokler niso prizadeti tudi drugi organi. Če nič ne ukrenemo, ta stopnja bolezni preide v kronično obliko.


  1. GNOJENJE, ČIRI

Ta stopnja bolezni se pojavi, ko je strateška količina celic in tkiv že uničena. Stanje je zelo boleče, saj je s tem prizadet tudi živčni sistem. Telo uporablja čire kot ekstremno pot izločanja strupenih snovi iz telesa. Če zmanjšamo količino strupov v telesu, telo samo odpravi čire. Čiri so lahko notranji – čir na dvanajstniku, na želodcu, ali zunanji – rana v ustih ali odprta rana na nogi. Če se ne odzovemo razumno in ne zmanjšamo koncentracije strupov v telesu, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

  1. ZATRDITEV

To je zatrditev tkiva ali čira, ki ga telo obda z »vrečko« in trdim tkivom. To je način, s katerim telo shrani in obdrži te strupene snovi na določenem mestu in jim prepreči širjenje po telesu. Ta zatrdina je znana kot tumor, ki pogosto dobi diagnozo rak, vendar ni nujno, da je tkivo že rakasto. To je zadnja stopnja bolezni, v kateri so celice še pod nadzorom. Če še ne prenehamo z uničujočim načinom prehranjevanja in življenja, postanejo te celice zajedalske, podivjajo in delujejo neorganizirano. Ta stopnja se imenuje RAK.

  1. RAK

V vseh šestih stopnjah bolezni telo uporablja neugodje kot sporočila. Če ta opozorila razumemo pravilno, če vzpostavimo korektivne mere, se opozarjanje preneha in neugodja ni več. Če pa nadaljujemo z ustaljenimi navadami in napačnim življenjskim slogom, postajajo opozorila močnejša in s tem tudi bolečina. Ta opozorilni sistem je eden najlepših primerov veličastnosti delovanja človeškega telesa. Zadnja stopnja v razvoju bolezni je rak, ki se običajno konča usodno, predvsem kadar se nadaljujejo vzroki, ki so pripeljali do tega mesta. Na tej stopnji je vitalnost telesa že zelo ogrožena, celice že dalj časa niso več pod možgansko kontrolo, zato se množijo divje, neorganizirano. V najboljših okoliščinah se rak lahko zaustavi in pomakne na stopnjo nižje na lestvici stopenj bolezni, vendar je za to potreben zelo marljiv, koncentriran trud. Popolna odprava vzrokov oziroma dosledno izvajanje sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene lahko toliko obnovi telo, da samo uniči rakaste celice in tkiva. Ljudje sprašujejo, kdaj se rak pravzaprav začne. Higienisti, praktiki Naravnega zdravja vemo, da se začne z otrokovim prvim »zdravljenjem« prehladov, z zbijanjem vročine in vztrajnim, dolgoletnim kršenjem zakona Narave, ki velja za vsa živa bitja. Ta patološka veriga vodi do zadnje stopnje bolezni.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

pica-topljeni-sir

Kolega mi je odgovorio: „Ne, ne nikako. Ništa se kod nas ne baca. Ovo su sirevi iz povraćaja iz prodavnica, koji su se pokvarili, oštetili ili im je istekao rok trajanja, i koji se ovakvi kakve vidite stavljaju u topionik, istope se, i onda se mlečna mast i protein iz njih procedi, dodaju se začini i sve to ide u kalupe za topljeni sir. Od te mase dobijamo topljeni sir, one male trougliće sira za dečiji doručak

Mesna industrija sve iznutrice, kožu, nokte, papke, creva, žile, salo, masnoće, kosti, ligamente, i svo ono manje kvalitetno meso životinja, fino samelje do neprepoznavanja, doda povrće, soju i začine, plus konzervanse i stabilizatore, i upakuje to kao ukusnu namirnicu zvanu pašteta, parizer i viršla.

Podsticaj da napišem ovaj tekst je reklama na televiziji u kojoj se pojavljuje popularni pevač Željko Joksimović i preporučuje margarin deci za jelo, pod sloganom zdrave hrane. Margarin nije nikako zdrava hrana, to je potpuno veštačka i biološki bezvredna hrana, jer se sastoji od vode, lošeg ulja i gomile umetnutih i veštačkih konzervansa i stabilizatora, veštačkih boja, veštačkih vitamina i veštačkih aroma.

Reklamirati margarin kao zdravu hranu je potpuno licemerje, zavodjenje i manipulacija potrošačima, kao i zdravljem nacije. Margarin je veštačka i loša kopija maslaca, butera, i nikako se ne može izjednačavati sa prirodnim proizvodom. Naravno, ne radi to Željko Joksimović namerno i svesno, on to radi za pare proizvodjača margarina koji to proizvodi i nama prodaje upakovano u lažnu priču i tvrdnju.

Ista moja zemrka se odnosi i na prevarantsko i manipulativno reklamiranje viršli, parizera i pašteta kao zdravog doručka i zdrave hrane za decu.

Svestan sam da nikakvo regulatorno telo a ni Asocijacija za zaštitu potrošača neće moći da se izbori sa medijskim lažima i da ovakve spotove kao obmanjujuće skine sa tv ekrana, pa sam rešio da napišem ovaj tekst. Svestan sam i da će mnoga deca i mnogi roditelji ili staraoci dece biti žrtve ovakvih reklama i propagandnih poruka i svojoj će deci mirne savesti davati lošu i nezdravu hranu, verujući da je sve istina što se tvrdi u medijima. Zato i pišem ovaj tekst, makar za malobrojne koji će ga pročitati i razmisliti o njemu i hrani koju daju svojoj deci.

Kako se pravi topljeni sir, pašteta, viršla i industrijska hrana

Pre 10-ak godina sam se zaposlio kao direktor marketinga u Imleku. Prvih dana sam obilazio fabriku. Kolege su me odvele do Topione sira. Ušao sam u zgradu i u veliku sobu, svu u keramičkim pločicama. Na sred velike sobe, na podu, naspram uredjaja za topljenje, stajala je velika gomila nabacanih pokvarenih sireva. Sirevi su svi bili iz asortimana Imlek-a, bili su raznih dimenzija i vrsta, deformisani, sasušeni, zeleni i beli od budji i plesni koja se uhvatila na njima, neki su bili naduti od procesa vrenja koji je počeo da se odvija u njima na sobnoj temperaturi i pored izvora toplote. Gomila užegle hrane za bacanje. Smeće.

Upitao sam kolegu: „Da li su ovi sirevi za bacanje?“

Kolega mi je odgovorio: „Ne, ne nikako. Ništa se kod nas ne baca. Ovo su sirevi iz povraćaja iz prodavnica, koji su se pokvarili, oštetili ili im je istekao rok trajanja, i koji se ovakvi kakve vidite stavljaju u topionik, istope se, i onda se mlečna mast i protein iz njih procedi, dodaju se začini i sve to ide u kalupe za topljeni sir. Od te mase dobijamo topljeni sir, one male trougliće sira za dečiji doručak, ono što se popularno zove Zdenka sir“.

Od tog dana, mi nikada nismo više kupili topljeni „zdenka“ sir niti moja deca znaju šta je topljeni sir. Istovetan proizvod topljenom siru je i sir za sendviče u listićima, koji se pravi na isti način i koje takodje ne kupujemo deci za ishranu.

Isto mišljenje i naš stav prema nezdravoj hrani se odnosi i na paštetu, parizer i na viršle, proizvode koji se na sličan način dobijaju od otpadaka životinja u industriji prerade mesa. Mesna industrija sve iznutrice, kožu, nokte, papke, creva, žile, salo, masnoće, kosti, ligamente, i svo ono manje kvalitetno meso životinja, fino samelje do neprepoznavanja, doda povrće, soju i začine, plus konzervanse i stabilizatore, i upakuje to kao ukusnu namirnicu zvanu pašteta, parizer i viršla. Osim veštačkih aditiva problem takve hrane je i gomila soli koja se stavlja u preradjevine da bi se iste održale od brzog kvarenja.

Priznajem da je ta hrana ukusna, i sam sam voleo da je jedam. Ali sada znam da je nezdrava i loša, i pokušavam da makar svoju decu odaljim što dalje od nje. Svestan sam da mnogi od roditelja neće poslušati ovaj i slične savete, zbog toga što nemaju dovoljno novca i vremena da sami spremaju hranu, a hoće pak da deci učine obroke ukusnijim i da deci izadju u susret željama za reklamiranom i ukusnom hranom. Ali bolje da decu hranite palentom i pavlakom, nego viršlom i paštetom, razlika u kvalitetu i supstancama koje se ugradjuju u telo i tkiva vaše dece je ogromna.

Roditelji i deca, zdravlje i zdravi način ishrane

Znajući kako se pravi industrijska mesna hrana i šta sve u njoj ne vredi, deci kupujemo samo suvi vrat, pečenice, domaću slaninu i dimljeno meso. Ponekad i domaće kobasice kada znam ko ih i kako pravi. Industrijske mesne preradjivene ne kupujemo i ne unosimo u kuću.

Posebno, što su puni natrijum nitrita (natrijumova so), konzervansa koji je inače svuda proteran u Evropi zbog kancerogenih svojstava, ali se još uvek nemilice troši u Srbiji zbog jeftine nabavke i svojstva da mesu daje crvenu boju – meso inače u preradi bledi i posivi.

Neko će mi reći da takav životni stil mogu da priušte sebi samo bogati ali to jednostavno nije istina. Suština je u stilu života i u stilu ishrane. Priznajem, mi za prosečnu srpsku porodicu jedemo neuobičajeno malo mesa. Možda jednom do dva puta nedeljno imamo nešto malo mesa kao prilog za sosove, ali retko kada jedemo čiste šnicle, stekove, krmenadle.

Možda jednom u dve nedelje spremimo pile ili ribu i ne držimo se besmislenih preporuka nutricionista da svakog dana moramo pojesti po 200 grama mesa. Uvek favorizujemo pečurke, povrće, testeninu, variva i sosove pre mesnih obroka.

Jela začinjujemo domaćom slaninom ako želimo miris i šmek mesa, i često pravimo kineska jela koja su poznata po maloj količini mesa, pa nam je u tom smislu izdatak za kuhinju daleko manji od srpskog proseka. Mi ne punimo zamrzivač teletom ili tranžiranom svinjom, jednostavno ne favorizujemo meso u ishrani, mada nismo vegetarijanci. Hranimo se zdravije i razmišljamo drugačije.

Ipak, meni nije cilj da propagiram naš stil ishrane ili vegetarijanstvo, jer svako robuje svojim navikama i ne želim da menjam tudje navike, ako sami ljudi ne dodju do njih. Želim samo da skrenem pažnju na lošu hranu koja naša deca jedu i koja se ugradjuje u njihova tela i ćelije, a sve zbog zabluda koja su im servirane.

Takodje, želim da ljudi shvate šta oni jedu. Na primer, jedna od sličnih namirnica nalik paštetama i topljenom siru je instant kafa, kod nas popularna kao Neskafa.

Sprema se na skoro isti način kao i topljeni sir, od užegle i propale kafe niskog kvaliteta, koja se tako obradi i preradi da dobijemo instant granule kafe. Od trenutka kada sam to saznao, a evo prošlo je jedna decenija i od tog saznanja, mislim da nisam u 10 godina popio više od 2 neskafe u kafiću. Nema potrebe da se hranim visokopreradjenom industrijskom hranom koja nema vredna biološka svojstva koja trebaju mom telu.

Mi vodimo računa da koristimo biološki vrednu hranu, živu hranu. Posledica toga je dobro zdravlje koje imamo. Na primer, moja ćerka je doživela da joj nastavnica u školi kaže: „Dete, ti si čudo prirode. Godinama te gledam a nikada te nisam videla bolesnom. Ni nazeb“.

To je istina, godinama naša deca nisu imala ni nazeb ni grip, hvala Bogu. Verujemo da uz dobru porodičnu genetiku koju svi imamo, tome doprinose i naše prehrambene navike i sam stil života. Kao i prosvećen dečiji doktor, Dr Pejović, pedijatar iz Doma zdravlja Zvezdara koji je našu decu od malih nogu vodio i savetovao nas da decu ne lečimo antibioticima, da im ne dajemo vakcine koje im ne trebaju i da posmatramo dete u celini, kako ono izgleda i deluje u bolesti, a ne da paničimo jer ima temperaturu. Hvala doktoru Pejoviću na glasu razuma i realnom pristupu dečijim bolestima, mnoge porodice je zadužio.

Vratimo se zdravoj i nezdravoj hrani. Na listi te hrane koja je mahom „zabranjena“ našoj deci i koja se ne kupuje u našoj kući su: gazirana pića kao što su Koka Kola, Pepsi, Fanta, Jupi, jer su sva ta pića gomila šećera u obojenoj gaziranoj vodi. Srećom, moja supruga voli Ruski kvas, pa je uspela i da deci usadi ljubav ka tom, ipak zdravijem i prirodnijem napitku, koji liči na obojena gazirana pića ali to nije.

Ne kupuju im se ni industrijski ledeni čaj tipa Bravo, Nestea, takodje piće koje ćemo radije sami napraviti od pravog čaja sa limunom, a ne deci davati obojenu i aromatiziranu vodicu punu aditiva.

Na listi zabranjenin namirnica za našu decu su i bombone, čajna kobasica i slične preradjene kobasice, gotova jela, industrijski sosovi, zasladjivači, lisnata testa, razne grickalice, štapići, smoki, bejk rols, sladoledi. Sladoledu se teško odupiremo, kupujemo ga ali ne unosimo u kuću, samo na moru.

Ne bih želeo da me čitaoci pogrešno shvate, da mi fanatično branimo deci da tu hranu konzumiraju. Nismo eko fanatici niti porodica bistrih potoka koja živi u šumi i daleko od civilizacije. Mi tu hranu jednostavno ne kupujemo deci, ne donosimo je kući i ne dajemo im svesno da je jedu. Kada se desi da ona tu hranu konzumiraju van kuće ili u gostima, mi im to ne branimo, ali govorimo sa njima i objašnjavamo im vrednost svake pojedinačne hrane.

Čak i mi sami nekada kupimo hranu koju ne podržavamo, ali je to više izuzetak. Ne plašimo decu pričama o štetnosti hrane da ne bi kod njih stvarali fanatizam i stres, ali ih podučavamo šta je zdrava hrana i zbog čega je treba jesti takvu. Svesni smo da je znanje a ne fanatičan stav najbolja odbrana za pravilne prehrambene navike.

Uz to, pošto naša deca žive u gradu, gde su htela ona to ili ne, naviknuta na industrijsku i sterilisanu hranu, koristimo svaku priliku da ih susretnemo sa seoskom i domaćom hranom. To najčešće ima za posledicu proliv kod dece, posebno kada jedu domaće kiselo mleko.

Moja supruga i ja smo svako leto provodila na planinama i u seoskim sredinama i naši stomaci su adaptirani na bakterije u domaćim proizvodima i taj stepen „higijene“, dok naša deca nisu prošla tu vrstu obuke.

Zato kada god imamo priliku da smo u nekoj seoskoj sredini insistiramo da deca jedu domaće kiselo mleko i proju umesto kupovnog jogurta i kifle. Rezultat adaptacije njihovog stomaka na domaće je postignut nakon nekoliko godina i nekoliko proliva.

Sada su adaptirani i mogu da vare domaću hranu, što smatramo za uspeh i još jedan element za popravljanje imuniteta. Posebno se raduju supi od domaće kokoške, koja je toliko drugačija od supe iz kesice, da je to neverovatno.

Sve u svemu, trudimo se sa svojom decom i to nam se vraća njihovim dobrim zdravljem. Govorimo im o vrednosti jednostavne hrane, o vrednosti voća i povrća, variva i vode, o suncu, prirodi. I za sada nam svima dobro ide. A u reklame na televiziji odavno ne verujemo.

U zdravlje!

Zlatko Šćepanović

Bašta Balkana

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

gobi

Reishi

(Eliksir zdravja in dolgoživosti)

Ganoderma je latinsko ime gobe rejši, v prevodu pa beseda pomeni sijoča koža. Te gobe so v obliki fižola, imajo rdečkasto-rjav klobuk in lahko dosežejo premer 20 centimetrov. V naravi najpogosteje rastejo ob deblu hrasta ali slive. Najdemo jih v vlažnih gozdovih Azije, Evrope, Južne Amerike in ZDA.

Na Kitajskem in Japonskem to gobo v domači medicini že 4.000 let cenijo kot vsesplošno uporaben tonik, ki pomaga pri težavah s srcem, pri astmi, raku, visokem krvnem tlaku in artritisu. Ker je v naravi redkost, je bila nekoč veliko vredna in sta jo uživali le japonska in kitajska elita. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Japonec Shigeaki Mori razvil metodo, po kateri so rejši začeli gojiti, zaradi česar je goba postala cenejša in dostopnejša.

V tradicionalni kitajski medicini rejši sodi v skupino zdravil fu zheng, ki so po prepričanju kitajskih zeliščarjev najmočnejši eliksirji zdravja in dolgoživosti. Blagodejno deluje na meridiane srca, vranice, pljuč, jeter in ledvic. Ta nevtralna rastlina pomiri um, nahrani srce, oživi či, ublaži simptome bolezni srca, izboljša dotok krvi v srce in tako olajša simptome angine pektoris.

Številne azijske klinične študije so pokazale, da rejši pomaga pri zdravljenju hepatitisa, kroničnega bronhitisa, astme in bolezni srca. Ta goba znižuje krvni tlak, raven holesterola v krvi, zvišuje število belih krvničk, zmanjšuje pojavnost alergijskih reakcij, umirja osrednji živčni sistem, sprošča mišice in blaži učinke kofeina. Rejši deluje tudi analgetsko, obnavlja epitel bronhijev ter telesu uspešno pomaga v boju s stafilokoki, streptokoki in s pljučnico.

Dokazano je, da je rejši najbolje uživati zjutraj na prazen želodec, in sicer z vitaminom C, ki pomaga pri razgradnji sestavljenih polisaharidov, zaradi česar jih telo lažje absorbira. Gobo lahko kot zdravilo brez stranskih učinkov uživamo dlje časa.

Rejši priporočajo kot tonik za zdravje, energijo in dolgoživost, predpisujejo pa jo tudi za zdravljenje bronhitisa, hepatitisa in mononukleoze, pa tudi za zdravljenje artritisa in sindroma kronične utrujenosti. Rejši jemljejo planinci na Kitajskem proti višinski bolezni, uporablja pa se še kot protistrup pri zastrupitvi z gobami. Pozitivni učinki uživanja rejšija se ponavadi pokažejo že po desetih dneh, vendar so ti po dveh mesecih neprekinjenega uživanja precej močnejši.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

… preden zaužiješ poljub … se vprašaj, če je užiten(BIO) – :)

Preden zaužiješ poljub … vprašaj
DNEVNIK              Vir / Avtor:  STA
3. maj 2013 (nazadnje spremenjeno: 1:38 3. maj 2013)

Znanstveniki iz kalifornijske univerze Berkeley so ugotovili, da nekatere od najbolj priljubljenih šmink za ustnice vsebujejo snovi, ki so lahko zdravju škodljive. Prišli so do sklepa, da si povprečna uporabnica samo s šminkanjem vsak dan v telo vnese kar 20 ali celo več odstotkov še sprejemljive količine težkih kovin.

Simbolična slika. Foto: dokumentacija Dnevnika

Raziskovalci univerze so testirali 32 različnih proizvodov za ustnice, ki jih je mogoče kupiti v ameriških trgovinah. V njih so odkrili sledi svinca, kadmija, kroma, aluminija in še petih drugih težkih kovin. V nekaterih proizvodih je bila vsebnost teh kovin tako visoka, da bi lahko škodila zdravju, med drugim povečala tveganje za razvoj rakavih obolenj in nevrološke težave.

Osebe, ki uporabljajo šminke in podobna ličila v povprečnih količinah, vnašajo v svoje telo približno 24 miligramov teh kovin na dan. Pri “bolj strastnih” uporabnikih, ki si ustnice naličijo tudi do 12-krat na dan, lahko ta številka naraste kar do 87 miligramov, piše hrvaška tiskovna agencija Hina.

Znanstveniki pomirjajo, da to še ne pomeni, da se morajo uporabniki popolnoma odpovedati šminkam, a svetujejo, naj z olepševanjem ustnic ne pretiravajo. V svoji raziskavi sicer nobene znamke ličil niso izrecno poimenovali, so pa pripomnili, da razlike v vsebnosti kovin med posameznimi proizvajalci niso tako velike in da so podatki raziskave relevantni za vse.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

***

… lahko jo posadite doma v vrtu ali na balkonu;

V gorskih gozdovih južne Kitajske je doma zanimiva, predvsem pa izredno zdravilna rastlina, že stoletja dobro poznana v tradicionalnem kitajskem zeliščarstvu. Velja za rastlino nesmrtnosti, saj vsebuje sestavine s pomlajevalnim učinkom, ne pozna pa bolezni in škodljivcev. Pravijo ji jiaogulan ali južni ginseng.

Jiaogulan je hitrorastoča vzpenjavka iz družine bučevk, saj lahko v ugodnih razmerah zraste tudi za 80 cm na leto. Podobno kot vrtne sorodnice, se po opori vzpenja s posebnimi oprijemalnimi viticami. Poleti se pojavijo majhni, beli cvetovi. Jiaogulan je dvodomna rastlina, kar pomeni, da ima na eni rastlini samo moške, na drugi pa samo ženske cvetove. Če želimo pridelati seme, moramo posaditi moške in ženske rastline skupaj ter prepustiti žuželkam, da opravijo svoje delo.
Ljubi le ekološko vzgojo
Jiaogulan je izjemno trpežna in prezimno trdna rastlina, saj prenese tudi do -15 oC, hkrati pa zelo enostavna za sobno vzgojo. Na prostem najbolje uspeva v dobri vrtni zemlji.

In še link kje nabaviti čaj iz te rastline, ki ni poceni;

http://www.facebook.com/jiaogulan.chaj

Junijska raziskava bio-kemijskega inštituta v Nemčiji je pokazala, da Gynostemma Pentaphyllum presenetljivo dobro pomaga možganskim celicam pri poškodbah ishemične kapi. Še en dober razlog, da skodelica Jiaogulan čaja postane vaš dnevni obred;-)
Več o tem (v angleščini) tule:

http://www.immortalitea.com/blog/?p=138

https://www.google.si/#hl=sl&gs_rn=12&gs_ri=psy-ab&tok=0CO93r2ba7fsZnMxiyIdFQ&cp=9&gs_id=ro&xh

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

…posledice so očitne: … 2000 rakastih obolenj vsako leto samo na črevesju in želodcu, infakti, preveč horesterola in posledično prevelik pritisk … možganske kapi … vse to  preventivno preprečuje česen.

Preberite nekaj več o njem in njegovm zdravem učinku;

Danes so redke rastline, ki so vsesplošno poznane in tako zelo uporabne kot česen, ki se že tisočletja uporablja v zdravilne namene. Dolgo so ga namreč uporabljali le kot zdravilo in ne kot začimbo. Tako česen že od pradavnine velja za eno najučinkovitejših naravnih zdravil za odpravljanje črevesnih zajedavcev ter lajšanje težav z dihanjem in prebavo.

Česen je značilnega vonja, sladkastega in pekočega okusa. Njegov širok spekter delovanja pripisujejo več kot 200 biološko aktivnim učinkovinam, med katerimi sta najpomembnejši alicin in eterično olje. Zaradi žveplovih sestavin v eteričnem olju ima neprijeten vonj, a brez njih ni zdravilen.  Pripravki brez vonja so zelo učinkoviti, saj je vonj le prikrit, kar se doseže z ustrezno tehnološko obliko. Česen, med drugim, vsebuje še kalij, kalcij, fosfor, selen, precej velike količine vitaminov B in C ter beljakovine.

Česen je bolj učinkovit kot tavžentroža

Česen je diaforetik, ekspektorans, spazmolitik, antiseptik, bakteriostatik, antimikotik, antivirotik, hipotenziv in antihelmintik.

ČesenZnanstveniki so v številnih raziskavah ugotovili, da so sestavine v česnu koristne za srce, ker znižujejo krvni tlak, preprečujejo nastajanje holesterola v jetrih, znižujejo raven škodljivega holesterola in dvigujejo ravni koristnih lipoproteinov velike gostote krvi. Česen znižuje povišan krvni tlak, saj kot diuretik spodbuja izločanje urina in širi krvne žile. Visok holesterol pa znižuje približno tako uspešno kot zdravila na recept. Že polovica česnovega stroka na dan lahko zniža visok holesterol za 9%. Glede holesterola strokovnjaki domnevajo, da je ob uživanju česna zavrto njegovo nastajanje v telesu, hkrati pa naj bi bilo pospešeno tudi njegovo izločanje z žolčem. Česen zavira nastajanje krvnih strdkov in povečuje hitrost, s katero se le-ti razkrajajo. Ker česen pripomore k redkejši krvi, lahko prepreči težave s krvnim obtokom, kap, bolezni srca in trombozo.

Med znanimi rastlinskimi antibiotiki sodi česen zagotovo med najučinkovitejše, saj pomaga proti streptokokom, tifusu in paratifusu ter proti različnim glivicam in virusom. Primerjalne raziskave z antibiotiki so pokazale, da česen bolje učinkuje proti bacilom in stafilokokom. Tako ima antibiotično delovanje in učinkovanje proti bakterijam, virusnim ter glivičnim okužbam, kot so na primer vse vrste vnetij v prsnem košu, nahod, gripa, vnetje ušes, vnetja ustne votline, ter blaži tudi katar in herpes.

Lahko ga uživamo presnega, da odmašimo zamašen nos in ublažimo druge simptome prehlada. Učinkovito blaži tudi vnetja prebavil, kot so vnetje želodčne in črevesne sluznice ter griža. Česen v črevesju preprečuje gnitje, tako da olajša razmnoževanje mlečnokislinskih bakterij, to pa pripomore k ravnotežju črevesne flore. Takšno delovanje česna preprečuje nastajanje črevesnih plinov, raznih krčev, drisk in širjenje škodljivih sestavin, ker preprečuje, da bi se absorbirale in s tem prodrle v kri, prek katere bi lahko povzročile motnje v organizmu.

Znanstveniki so dokazali vpliv česna na črevesne parazite, zato ga lahko uporabljamo  proti njim, ima pa tudi učinek detoksifikacije in čisti kri. Opazili so, da pri rudarjih, ki so uživali večje količine česna, ni prišlo do zastrupitve s svincem. Česen je zelo učinkovit pri slabokrvnosti, utrujenosti in onesnaženem okolju. Pomlajuje možgane in imunski sistem. Najnovejše japonske raziskave na živalih kažejo, da uživanje česna lahko obnavlja možganske in imunske funkcije pri starih podganah, torej tiste funkcije, ki slabijo s staranjem. Česen lahko celo pomaga preprečevati in zmanjševati Alzheimerjevo “senilnost”. Zavira tudi splošno propadanje telesa, ki ga pospešujejo napadi prostih radikalov na celice.

Ker ima česen antioksidativno lastnost, pomeni, da deluje tudi kot zaščita pred rakom. To potrjuje tudi mnenje Ameriškega inštituta za raziskavo raka, kjer postavljajo česen na prvo mesto seznama tistih prehrambenih proizvodov, ki lahko preprečujejo nastanek nekaterih vrst raka. Na Kitajskem so statistike potrdile, da se na področjih, kjer zaužijejo velike količine česna, rak na želodcu najmanj pojavlja, z raziskavami med ljudmi v Shandongu na Kitajskem, kjer je največ primerov želodčnega raka na svetu, pa so ugotovili, da redno uživanje česna deloma varuje pred to boleznijo. Danes raziskave na živalih kažejo, da sestavina česna, imenovana alidisulfid, preprečuje rast malignih tumorjev.
Česen tudi uravnava sladkor v krvi in tako blaži starostno sladkorno bolezen. Pri težavah z aknami ali blagim kožnim vnetjem pa lahko sveže stroke česna neposredno vtiramo v kožo.

Česen

Včasih tudi kakšna težavica …

Splošni stranski učinki, ki se pojavijo ob uporabi česna, so lahko pri ljudeh goreč občutek v ustih in želodcu, driska ter bruhanje. Pri nekaterih ljudeh izzove tudi alergije, pri občutljivih pa migrene. Lahko moti zdravljenje s hipoglikemiki, zdravili za znižanje sladkorja v krvi in antikoagulansi ter zdravili zoper strjevanje krvi, stopnjuje protistrjevalni učinek protivnetnih zdravil ter zveča delovanje nenasičenih maščobnih kislin omega-3.

V korist našega zdravja je česen priporočeno uživati predvsem v obliki raznih pripravkov, ki vsebujejo dragocena česnova olja, po zaužitju pa za seboj ne puščajo neprijetnega zadaha po česnu. Tako je proti okužbam črevesja in dihal ter za preprečevanje težav z ožiljem priporočeno zaužiti 40 do 50 kapljic tinkture na osnovi česna ali pa 1 do 3 tablete ali kapsule s česnom (300 mg, na voljo v obliki brez vonja) na dan. Proti črevesnim zajedavcem pa je priporočljivo zaužiti 100 do 250 mg suhega izvlečka česna na dan. V primeru zdravljenja s česnom je namreč potrebno zaužiti velike količine le-tega (deset ali več strokov dnevno), in ker žveplove spojine v česnu hitro izhlapevajo, nastane neprijeten zadah, ki ga sicer lahko preženemo z žvečenjem peteršilja. Da se torej izognemo nezaželenim posledicam česna in žvečenju peteršilja, ga raje uživajmo v obliki prehranskih dopolnil, vseeno pa vsak dan pojejmo vsaj en strok česna.

Česen

Zgodovina uporabe česna:

  • Ostanki česna so najdeni že v pečinah izpred 10.000 let, sumerske ploščice iz leta 3.000 pred našim štetjem pa že priporočajo njegovo uporabo.
  • Zanimivo je, da so Egipčane imenovali “smrdljivi narod”, ker so v velikih količinah uporabljali česen. Bil je tako zelo cenjen, da je služil kot denarna valuta. Takrat so celo sužnje vrednotili s česnom in tako je en zdrav suženj veljal 5 kg česna. Egipčani so česen dobesedno častili, saj so glinene modele česnovih gomoljev postavili v Tutankamonovo grobnico. Sužnji, ki so gradili piramide, so dobivali velike količine česna, ker so njihovi lastniki ugotovili, da če jih hranijo s česnom, delajo več in so bolj vzdržljivi, hkrati pa jih zaščitijo pred raznimi nalezljivimi boleznimi, ki so takrat terjale smrt množice ljudi.
  • Najstarejši znani medicinski zapisi, Ebersovi papirusi, poudarjajo, da je “česen dober proti glavobolu, pikom mrčesa, menstrualnim težavam, črevesnim glistam, tumorjem in srčnim težavam” ter navajajo 22 receptov za zdravljenje s česnom.
  • Grki so česen uporabljali v času priprav na olimpijske igre, da bi si zagotovili dovolj moči. Tako so ga borci, tik pred končno borbo, zaužili, da bi z njegovim vonjem prestrašili svoje sovražnike. Celo v Odiseji je navedeno, da je Odisej užival česen. Grški zdravnik Hipokrat pa predpisuje “česen proti zaprtju, kopičenju vode v organizmu, vnetju, raku, gobavosti, za celjenje ran in proti težavam s prebavo ter raku na maternici”.
  • Rimski zgodovinar Plinij starejši (1. st.) svetuje uživanje česna celo proti 61 različnim boleznim, medtem ko ga Diskorides priporoča le proti poapnenju žil in srčnim težavam.
  • Indijanci so česen uporabljali proti raku in gobavosti, v srednjem veku pa je menihom služil kot zaščita pred kugo.
  • V času prve svetovne vojne, ko še niso poznali penicilina, so ruski vojaki uporabljali česen za celjenje ran. V drugi svetovni vojni, ko je bil penicilin že v uporabi, vendar ga ni bilo dovolj, pa so česen masovno uporabljali proti infekcijam in zastrupitvi. Zato ga imenujejo tudi “ruski penicilin”. Sicer pa je česen skozi zgodovino dobil še mnogo drugih imen, kot na primer “madžarska limona”.
  • Ljudje so kmalu spoznali, da je česen izredno učinkovito sredstvo proti infekcijam, katerih izzivalci so amebe in paraziti, ki se lahko najdejo v vodah iz okuženih vodnjakov.
  • Do leta 1940 česna v Ameriki niso sprejemali, našel se je le v poganskih jedeh delavskega razreda. Kasneje so spoznali njegove vrednote in ga umestili v svoje recepte kot pomembno sestavino, ne le kot manjšo začimbo. Danes pa se Italijani trudijo, da bi ga umaknili iz mediteranskih jedi.
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

Možno ga je vzgajati doma v vrtu;

***

Jiaogulan oz zelišče nesmrtnosti (Gynostemma pentaphyllum) uspeva do 3.000 m nadmorske višine, v senčnih predelih Kitajske, Indije, Japonske,  Nepala, Šri Lanke in tamkajšnjih dežel.

Je stara zdravilna rastlina, v preteklosti poznana predvsem na daljnem vzhodu. Prvič je bila v zapisih omenjena na začetku 15. stoletja. Čaj iz starejših listov je na Kitajskem v uporabi že več stoletij. Uporabljajo ga kot poživilo za dnevno pomladitev. V nekaterih kitajskih predelih, kjer to rastlino redno uživajo v obliki zdravilne čajne mešanice, prebivalci v povprečju dočakajo presenetljivo visoko starost. To se je izkazalo skozi dolga leta redne uporabe.

Po odkritju vseh pozitivnih lastnosti, se je kultivacija teh  rastlin razširila tudi v Evropo in Ameriko.  Vsebuje namreč veliko učinkovin, ki preprečujejo prezgodnje staranje in pomagajo, da ostanemo vitalni ter zdravi. Za nosečnice prepogosto uživanje ni priporočljivo.
Negativnih učinkov ob normalni uporabi nima, zdravilni pa so naslednji: pospešuje prekrvavitev, znižuje krvi tlak in nivo holesterola, uravnoveša sladkor v krvi, preprečuje obolenja zaradi pretiranega stresa, povečuje imunost telesa in delovanje srca, vsebuje snovi, ki preprečujejo rakava obolenja, zmanjšuje maščobe v krvi, itd.

To plezalko se pri nas goji kot posodovko oz. sobno rastlino v obešanki, kjer ji moramo zagotoviti dovolj posredne svetlobe in sobno temperaturo za optimalno rast. Ob primerni oskrbi ji nižje temperature pozimi sicer ne škodijo, vendar je sajenje na prosto manj priporočljivo. Proti poletju se pojavijo manjši cvetovi v beli barvi.

V dobro gnojeni zemlji raste hitro in razvija ovijalke z listi, ki jih redno trgamo. Listi so značilnega grenkega okusa. Tudi sveži so namreč primerni za uživanje. Nekaj mladih listov na dan bo dolgoročno prineslo pozitivne učinke na telo. Lahko jih zmešamo v solato ali dodamo v juhe namesto peteršilja, le da jih ne smemo razkuhati.

Starejše liste, kot že prej omenjeno, pa zmečkamo in namočimo v vodo. Navadno ščepec listov dodamo skodelici vroče vode in pustimo 10 minut mirovati. Čaj je nato pripravljen.
Bolezni in škodljivci jo le redko napadejo, npr. polži v zunanji zasaditvi, ki pa jih ročno odstranimo. Rastlino je vsekakor vredno preizkusiti!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

Začne se z onesnaženo zemljo, zrakom, vodo, umetnim gnojenjem, špricanjem, genskim igračkanjem …

… nato  v predelovalni industriji dodajo še trejtino kemijskih tvari, ki jih označujejo z E-ji in so na meji doziranja za zdravlje z dodano komponento izzivanja potrebe po repeteju (predvsem v cenenih pijačah in sladicah) …

Danes nam je lahko malo mar, jutri bo prepozno…

Sam pravim … po 50 letu življenja je čas, da ne vnašamo vase bezbrižno vsega, kar nam lepo zapakirajo, kajti naše deponije so polne že mladostnih zanikanj … reciklaže nimamo, kot tudi menjave filtrov ne;(

… zato vse preventivno recikliramo z osvesčenostjo, branjem deklaracij, budni … preden kaj damo vase…

http://www.zito.si/fileadmin/template/Dodatki_v_hrani.pdf

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

***

Mogoče komu pride prav;


“Moja  mama jemlje 4 jedilne žlice pireja od celih konzerviranih
špargljev zjutraj in pozneje čez dan. To počne nekaj več kot mesec
dni. Mama je sicer na kemoterapiji zaradi pljučnega raka v  plevralnem
območju III stopnje, število rakastih celil v markerju  je v preteklem
tednu padlo z 386 na 125. Njen onkolog je naslednjo  kontrolo naročil
šele čez 3  mesece.”

ČLANEK!

Pred  nekaj leti sem spoznal osebo, ki je iskala šparglje (odslej ŠP)
za prijatelja, ki je imel raka. Dala mi je fotokopijo članka,
naslovljenega “Šparglji za raka”  natisnjenega v Cancer News Journalu,
decembra 1979.

Vsebino bom posredoval tako,  kot je bila posredovana meni. Jaz sem
biokemik, specializiran na področju  zdravstvenih diet s čimer se
ukvarjam že 50 let.

Pred  nekaj leti sem bral o odkrtiju Richarda R. Vensala,D.D.S. da ŠP
morda zdravijo  raka. Vzpostavil sem stik z nim in od takrat delava na
tem projektu, vmes pa sva  nabrala številne pozitivne zdravstvene
slučaje, od katerih nekaj navajam  tu:

- Slučaj  1: Moški, z skorajda brezupnim slučajem Hodgkinove bolezni
(rak limfnih vozlov)  je bil popolnoma nesposoben. V roku enega leta
od začetka terapije s  ŠP  njegovi zdravniki niso mogli odkriti
nikakršnih sledi o raku, on pa je spet  popolnoma aktiven.

-  Slučaj 2: uspešen 68-letni poslovnež, ki je bolehal za rakom na
mehurju se je  zdravil 16 let. Po letih medicinskih terapij, vključno
z obsevanjem, je začel s ŠP terapijo. V roku treh mesecev so pregledi
pokazali, da je njegov tumor na mehurju izginil in da so ledvice
normalne.

-  Slučaj 3: moški, ki je imel pljučnega raka: 5.Marca 1971 je bil na
operacijski  mizi, ko je ugotovljeno, da je njegov rak tako razširjen,
da se ga ni dalo  izrezati. Kirurg ga je zašil ter njegov slučaj
razglasil za brezupnega. 5.Aprila  je moški slišal za zdravljenje s ŠP
in takoj začel s terapijo. Avgusta je  rentgenski pregled pokazal, da
je rak izginil.

-  Slučaj 4: Ženska, ki se je leta borila s kožnim rakom. S časom se
je razvilo kar  nekaj dodatnih žarišč, kar je njen zdravnik ocenil za
napredovalo bolezen. Po  treh mesecih terapije s ŠP pa je ugotovil, da
se je stanje zelo izboljšalo in da  je koža spet v redu. Ista bolnica
je zatrdila, da so ji ŠP pozdravili tudi  ledvično bolezen, s katero
se je borila od leta 1949. Imela je že 10 operacij  ledvičnih kamnov
in je prejemala invalidnino zaradi diagnoze, da je njena  bolezen
neozdravljiva. Ozdravitev pripisuje terapiji s ŠP.

Sam  nisem bil presenečen s temi rezultati, kajti “Elementarna
medicina”, ki jo je  leta 1854 napisal profesor na Univerzi
Pensilvanije, navaja, da so šparglji bili  uporabljani kot ljudsko
zdravilo proti ledvičnim kamnom. Navedel je celo  preizkuse o
zmožnosti ŠP, da raztopijo ledvične kamne,ki so bili narejeni leta
1739! Poglejte letnico!

Predstavili  bi tudi druge slučaje toda medicinsko okolje otežuje
pridobivanje  tozadevnih zdravstvenih dosijejev, zato apeliram na
bralce, da posredujejo te  dobre novice naprej in pridobijo veliko
število potrditev,  kako bi  medicinske skeptike prepričali o  tem
neverjetno enostavnem  in naravnem zdravilu.

Šparglje  je pred uporabo treba prekuhati in zato so konzervirani
šparglji uporabni, tako  kot sveži. Sam sem se pozanimal pri dveh
vodilnih proizvajalcih konzerviranih ŠP  – Giant in Stokely – ter
dobil zagotovilo, da ti znamki ne vsebujeta  pesticidov ali
konzervansov.

Prekuhane  ŠP v mikserju zmešajte v pire in ga dajte v hladilnik.
Bolniku dajte 4 polne  jedilne žlice pireja 2 krat dnevno – zjutraj in
zvečer. Pire se lahko razvodeni  in pije kot topel ali hladen napitek.
Ta terapija je zasnovana na sedanjih  spoznanjih, lahko pa se odvisno
od vrste slučaja, doza tudi poveča in prilagodi  potrebi , škoditi ne
more. Običajno je prvi znaki izboljšanja pokažejo že po 2-4  tednih
terapije.

Kot  biokemik sem prepričan v staro reklo “to kar zdravi lahko
prepreči”, zato po tej  logiki oba z ženo pijeva pijačo od ŠP ob
obrokih. Po 2 žlici pireja razredčimo z  vodo in pijemo ob zajtrku in
večerji – jaz vroče, žena hladno…..Že leta oba  redno kontrolirava
kri, kot sestavni del pregledov.

Zadnji pregled krvi pri  specialistu za zdrave prehranske navade je
pokazal znatno izboljšanje v vseh  pregledanih elementih. Te
izboljšave pripisujem terapiji s ŠP.

Kot biokemik sem naredil obsežno raziskavo vseh aspektov rakavih
obolenje in  tudi vseh predpisanih terapij. Kot razultat te študije
sem prepričan da ŠP  zelo dobro sodijo v zadnje teorije o zdravljenju
raka.

Šparglji  vsebujejo lepo količino proteinov poimenovanih histones, za
katere se verjame,  da so aktivni v procesu rasti celic. Zaradi tega
verjamem, da se lahko reče, da  ŠP vsebujejo snov, ki jo imenujem
normalizator rasti celic, kar ima za posledico  njeno delovanje na
raka in tudi kot splošnega telesnega tonika. Kakorkoli in ne  glede na
teorijo, uporaba ŠP kot jo mi priporočamo je nenevarna. Nihče, niti
zvezne zdravstvene oblasti, vam ne morejo preprečiti, da jo uporabite,
naredi pa vam lahko veliko dobrega.

Ameriški  Nacionalni Institut za Raka je potrdil, da je ŠP najvišje
na lestvici testirane  hrane po vsebini glutathiona, ki se smatra za
enega najmočnejših  ANTI-KANCEROGENOV in ANTI-OKSIDANTOV.

Prosim,  posredujte ta članek vsem v vašem adresarju, s čimer bo
poplačan tudi moj trud  pri prevajanju!

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

***

sta dve vrsti iz družine Poaceae (trave), in sicer Oryza sativa in Oryza glaberrima. Izvorno območje riža so tropski in subtropski deli južne in jugovzhodne Azije ter Afrika

… ogromno dela za čudovite okuse divjega riža, ki je dragulj med riži, drag…   imam ga najraje … samo dolgega, divjega, bio pridelanega, ker  verjamem, da je dosti manj onesnažen od ostalih. Brez Bio spercifikata ga nočem, kajti voda je že povsod, sploh v eksotičnih, najbolj oddaljenih krajih, kjer gojijo najboljšega … hudičevo onesnažena.

Ste vedeli; …Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75 – 78 %), beljakovin ima 7 %, maščob 0,5 % in rudninskih snovi 0,4 %. Razen da te nahrani, te še odžeja, ker vsebuje ogromno napite tekočine in je zato primeren za odročne, puščavske kraje.

Na Kubi sem živel mesec dni pri mladem domačinu Roulu (24 let star). V hladilniku je imel ogromno posodo, na samo vodi, kuhanega divjega riža. Vsake dve-tri ure je dal nekaj velikih žlic v usta in to je tako rekoč počel redno, vsak dan, večina tudi brez  solat.  … Brez česarkoli dodanega, riž zdrži zelo dolgo, da ne pride do plesni, kvara.

Morda je kak dan v mesecu, dodal še kakšno skrivaj ujeto ribo. Namreč Lov je tam strogo prepovedan, zato je redko riskiral lov, ker ti lahko vzamejo tudi hišo.

Kolega je pri eni družini, kjer je bival, jedel poceni jastoga … da so pri vsakem oknu,člani družine, pazili, da kdo ga kdo ne zaloti pri tem. Ribe in drugi morski sadeži so bili (saj leta 2000, ko sem bil tam) ulov, samo za izvoz.

Tako je Roul tudi mene navadil … jesti vsak dan, samo riž in mesec dni tudi brez mesa, ker mesarij in farm takorekoč sploh ni bilo, saj na obali ne, morda kje v hribih so vzrejali zase kako prase.

Kubanci so že več kot pedeset let pol-vegani (ukolko naskrivaj jedo ribe).

Psi, ki v tropih  prosto tekajo, tudi skoraj nikoli ne zaužijejo mesa. Ga ni. Psi so zvito suhi, da je ogabno in še vodo težko dobijo, ker zvečina ima speljano (povsod ob obali) slano vodo, kot tudi  na pipah, tušu,  in pitno kupujejo le v plastenkah.

Videl sem pse in jim metal riž skozi okno, kot tudi banane … vse jedo in so neke vrste čistilci, smetarji, komunalci, ker smetjakov ni, ljudje mečejo odpadke hrane kar skozi okno in psi vse pojedo, tudi solato.

Temperatura je vedno okoli 30 stopinj, idealno za mrhovine in steklino  …  bi naše strokovnjake vprašal (veterinarje) …zakaj tam ne cepijo psov in ne obrezujejo, če  te že, sam pogled  na njih navdaja z grozo, ker so samih reber in steklenih oči od sestradanost??

Nas tukaj lepo nategujejo in lupijo s temi preventiva -cepivi??

… Tudi na Kanarskih otokih sem videl grupe psov, ki se gibljejo prosto brez lastnikov in nihče ne trpi od straha, da bo prišlo do epidemije, stekline?

Kanari se imenujejo po psih, če kdo ni vedel, zato je imel moj Pudl 4 dni zastonj vožnjo na ladji in to v kabini z mano.

Tradicija, legenda … podrobnosti ne vem.

Pa mi reče kolega, kaj naj je, če ne bo jedel mesa???

… aja, ja …tak banalen izgovor. Samo rižov je sto vrst in vsak drugačnega okusa, če še kaj dodaš… Lahko prebavljiv, zasitn in zdrav za organizem je.Tam kjer jedo samo riže, ne poznajo raka črevesju, želodcu, bolezni srca, in druge naše tradicionalne bolezni.

Pradomovina riža sta Indija in Kitajska, od tam pa se je kar hitro preselil v Afriko in Sirijo. Iz Sirije so ga v 8. stoletju Arabci prenesli na jug Španije, od koder pa si je našel pot v Italijo. Najprej v Neapelj, kjer so ga le pridno jedli, nato pa v Padsko nižino, kjer si je končno našel odlične pogoje za rast, zato se je tam povsem udomačil.

Italijani gojijo riž že od 15. stoletja, gojenje pa je spodbujal celo Leonardo da Vinci, saj je prav on zasnoval gradnjo namakalnih kanalov za riževa polja ob reki Pad. Od takrat so Italijani postali največji pridelovalci riža v Evropi, saj ga gojijo na kar 230.000 hektarih. Največje pridelovalke riža na svetu pa so dežele Daljnega vzhoda: Kitajska, Indija in nato Mongolija. Gojenje riža je močno povezano s kulturnim razvojem azijskih ljudstev. Ta so riž smatrala za darilo bogov, predstavljal pa je nesmrtnost, svetost, moralno moč, modrost, sončno silo, rodovitnost, izobilje in srečo. Pravzaprav je vse to še danes skrito v poročnem običaju tudi pri nas, ko svatje mečejo riž po mladoporočencih. Riž sodi med žita ali cerealije, ki so dobile ime po rimski boginji kmetijstva Ceres, kar pomeni užitno zrnje. Za več kot dvajset odstotkov človeštva je riž glavno živilo, šele nato sledijo pšenica, koruza, oves, ječmen, proso in druga žita.

Po rižu se organizem počuti krasno, sproščeno in je to hrana človeštva že 6500 let.Hrana mislecev, filozofov …

Otroke sem poučil, da ga cenijo in pojedo vsako zrno, da je tak odnos zaslužno spoštljiv do njega gojiteljev, ker delo z rižem ni preprosto. Stojijo v vodi, do kolen in vsajajo zrna v blato … vsako zrno posebej, kot tudi plejejo in obirajo ga tako.

Ogromno dela za to riževo zlato, ki pri nas ni tako cenjeno, ker smo krompirovci in uživalci predvsem maščob, mesa, perutnine, testenin, mlečnih izdelkov, pic, sladkarij, praženega, pečenega … nosilcev debelosti in boleznin.

Probajte nekoč; riževe špagete, salate, juhe in ni slajšega od riževe pite,…

Riž, riž, riž … bolje, dlje živiš:) ;

https://www.google.si/search?q=Ri%C5%BE&hl=sl&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=xJthUeLpIISztAbDy4HoAQ&ved=0CDMQsAQ&biw=1024&bih=594

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

***

Bom povedal s prerosto logiko iz mojih skromnih nevronskih vijug:)

… kar trdim … ne morem z izobrazbo, lahko pa z obrazom:)

Upoštevam tudi ekološko pridelavo, če že moram, drugače sem striktno nagnjen k biološki;

Ekološka pridelava …  bi naj bila v omejenih količinah gnojenja in pesticiranja, se pravi najbrž pol manj od nekontrolirane hrane, ker itak vsi vemo, da vsak prodajalec teži k največji možni pridelavi in s tem k večjem profitu, oziroma  dobičku. Zato lahko nekontrolirano pridelano vsebuje vse mogoče spodbudne priparate, ki omogočajo veličino, gostoto in lepoto … na katero večina rado nasede,podobno kot pri nakupu  avtomobila, obleke ;)

Zatorej, če je ekološko pol manj s škodljivimi dodatki, je to že korak k bolj zdravem.To je zasigurno v manjši količini.

In sedaj to isto logiko uporabim v primeru biološko pridelane hrane in se zagotovo ne motim … da je za polovico boljša od ekološke in tako daleč od izdelkov brez vsake garancije, sploh zelenjave in sadja, kjer niso pridelovalci dolžni omenjati z deklaracijo s čem so gnojili in pesticidirali …

Vso zdravje je v hrani, kot tudi bolezni, to je je nespobitno dejstvo s katerim farmaceuti posledično lepo služijo.

Pa naj navedem še nekaj testiranih dokazov za najbolj vztrajne dvomljivce.

Naredite si sami poiskus, kot sem si  ga sam, načtrno in naključno…

Nakjučno mi je ob veselju, ko sem mu prodal motor BMW-eja človek pripeljal dva zaboja čudovito lepih jabolk, ravno takšnih , ki jih mi doma ne maramo:)

Mesec dni so kr tako ležale v garaži in še vedno lepe, kot sprva pridobljenjene … sem jih peljal v nek lokal, ter natakarco   in njene goste častil (lahko se pozanimate v bifeju ob podhodu v Šoštanju) …  dodal sem še, da lepo špricanih ne jem in če njim ni mar naj se pogostijo. (moja slaba vest)… Pa ni poanta v moji “dobroti” … ne, fora je da sem drugi dan dal v garažo zaboj absolutno naravnih, nešpricanih jabolk, ki sem jih dobil pri svojem kmetu, katerega mi je uspelo  pred 10 leti nagovoriti, da ob tolko obilnem sadju ne šprica, če ga ne prodaja, ker ga itak ne more  vse sam pojesti in kot je sam priznal mu zgnijejo čez zimo. Res ima ogromen sadovnjak.

… Od takrat oba uživama v  naravnih okusih, sploh breskev in hrušk, jagod … ki so najbolj špricani sadeži in malo kdo ve kakšen je okus sonca v njih brez pesticidov;)

Torej, ta jabolka, ko sem po nekaj dneh šel ponje v garažo, da jih dam nekaj na mizo … so bila skoraj vsa obgrižena in nekatera do samega peclja? … ( jebemti, kdo pravi, da miši ne jedo sadja?) Podobno sem doživel, ko sem nastavil dve vrsti krompirja, zato si ne domišljati, da nimate miši, če imate vse špricano v kleti.

Ja, na miših delajo poskuse, mar ne? … in če mala miška ne mara je pa že nekaj narobe, a ne?

Tudi moko kupujemo bio pridelano in tudi te nisem nastavil mišim, prišle so skozi odprt ladlc stalaže in niti dotaknile se niso navadne bele moke, ki je bila odprta, dočim so zaprti “bio ” moki pregriznile papir in pojedle skoraj vso??

Zakaj mačka ne je tuna konzerve, morskega psa in še marsikaj? … pes poje vse, ravno zato ga hranim samo z mačjimi briketi in mačjo hrano nasploh.To vam toplo priporočam, če želite dolgo imeti psa, tudi cepiti ga ne.Moj pudl je živel 15 let in še tedaj ga je povozil avto in ni umrl naravno, pa še ogromno kilometrine je imel na motorju, vetru, smogu … ;)

Mi pravi vinar z tradicijo, da bo prodal vse vinograde,ker nima naslednika on je pa že prestar.Njegove butelke so se prodajale okoli 100 evrov.Pravi, da je moral najmanj 25x špricat grozdje, da je bil pridelek vreden dobička? … in tako za strup plačaš 100 evrov?

Neumnost človeka je kot vesolje… kdo je že to dejal? (največji matematik)

V Hoferju sem šel po “BIO” mleko in zraven je “bio” puter za 45 centov, kr zraven pa Slovenski domač (je pisalo gor) in je stal  1,45 evra ??? … vzamem in berem; … aroma, in nekaj ejev? … jebemti, kaj pomeni “domače” … moji babici niso poznale teh dodanih vsebin?

Istočasno, ko berem, se kr nekaj zdelanih rok stegne po domače slovensko, čez mene.Same starejše mamice.Vprašam jih zakaj to in ne ono “BIO”  dvo-tretinsko ceneje.Gledajo me, kot bedaka in res sem se tako počutil, saj so vendar kupile Slovensko domače.

Seveda so goljufali z bio jajci v Nemčiji. Pri nas, te, ki jih sam kupujem, so pokazali, da so tudi pozimi lahko (in so bile na dnevniku) tudi odzunaj na mrazu. Odprta paša. Niso v kletkah in ne po etažah …  kot mi v blokih:)

…to še kako šteje, četudi je jih recimo ne hranijo kvalitetno. Kure so se zadovoljno kobacale po zemlji in kopale luknje, dočim so kolhozne kure pravi zombiji, blede in brez perja;)

Dandanes Biološko ni dosti dražje, če ješ manj in bolj zdravo se izide, sploh na koncu, ko ne hodiš k zdravniku, sam nisem bil že od 90 leta in sem se iznebil, astme, reum, depresij, hemeroidov … in sem še kako spolno aktiven, pri teh zarjavelih  letih:)

Seveda pa tudi ne jem; … kar prosi z očmi in gre v objem.

Kolk kaj od odrekanja prispeva bodo morda … na obdukciji  izvedeli, če ne bodo spet javnost zavajali:)

Upam, da sem koga zbudil …  itak tistega, ki se dela da spi … ni mogoče zbuditi:)

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

***

Vitamin B – gradnik zdravja

http://lifestyle.enaa.com/Zdravje/Zdravo-zivljenje/Vitamin-B-gradnik-zdravja.html

Vitamin B 12

Vitamin B12 ali kobalamin je v vodi topen vitamin. Vitamin B12 predstavlja družino kemijskih substanc, ki se v organizmu pretvorijo v aktivno obliko – kobalamin. To so cianokobalamin, hidroksokobalamin, metilkobalamin in adenozilkobalamin.

Esencialen je za sintezo purina in timidina, rast krvnih celic, delovanje ščitnice, sintezo mielina ter normalno delovanje možganov in živčevja (vzdržuje integriteto živčne membrane). Zaradi velikosti in zapletenosti strukture se industrijsko pridobiva le z bakterijsko fermentacijo. [1]


Vitamin B12

Cobalamin.png

IUPAC ime

α-(5,6-dimetilbenzimidazolil)kobamidcianid

Kemijska formula

C63H88CoN14O14P

Molekulska masa

1355.37 g/mol

Vsebina

Viri

Vitamin B12 se nahaja v jetrih, ledvicah, mesu, jajcih, siru, mleku in ribah. Ne najdemo pa ga v rastlinski hrani in v kvasu; razen v sojini omaki in sojinem mleku.

Hrana

µg vitamin B12/100g

pečena goveja jetra

83,1

kuhana puranja drobovina

33,2

svinjska jetra

20,1

surove pacifiške ostrige

16,0

kuhane kraljevske rakovice z Aljaske

11,5

surove školjke

11,3

kuhana piščančja drobovina

9,4

švicarski sir

3,34

goveje meso (nekuhano)

1,15

surovo jajce

0,89

polnomastno kravje mleko

0,45

surove piščančje prsi

0,20

[1]

Priporočene vrednosti vnosa

Skupina

µg/dan

novorojenčki (do 6 meseca)

0,3

dojenčki od 6 mesecev do 1 leta

0,5

otroci od 1 leta do 3 let

0,7

otroci od 4 do 6 let

1

otroci od 7 do 10 let

1,4

mladostniki od 11 let naprej

2

odrasli

2

nosečnice

2,2

doječe matere (prvih 6 mesecev)

2,6

Absorpcija

Za absorpcijo je zelo pomembna želodčna kislina in intrinzični faktor (IF), zato pri hipoklorhidriji (npr. kot posledici zdravljenja želodčne razjede z inhibitorji protonske črpalke) lahko pride do malabsorpcije vitamina B12. Podobno se zgodi pri gastritični atrofiji.
Težave z absorpcijo in s tem tudi pomanjkanje vitamina B12 naraščajo s starostjo. [2]

Vitamin B12 kot prehransko dopolnilo

Nekatere raziskave so potrdile izboljšanje nekaterih bolezenskih stanj, kot so perniciozna anemija, ateroskleroza, povečan holesterol, osteoporoza, HIV, hepatitis, astma, diabetes, neplodnost pri moških.
Deluje tudi kot protektiv pri raku na dojkah.

Pomanjkanje

Zdrav človek, ki uživa uravnoteženo prehrano, ne bi smel imeti težav s pomanjkanjem tega vitamina. Drugače pa je pri veganih, ki s hrano ne dobijo zadostne količine vitamina B12.
Če ga primanjkuje, začne primanjkovati tudi folata, saj se s tem spremeni njegov metabolizem in se zmanjša njegova regeneracija v telesu. Posledično zaradi pomanjkanja folata se poviša plazemska koncentracija homocisteina, kar poveča verjetnost za koronarno arterijsko bolezen in zaplete v nosečnosti.
Nekateri avtorji opozarjajo na morebitno povezavo pomanjkanja vitamina B12 in razvojem nevropsihičnih bolezni. Simptomi pomanjkanja se pri človeku, ki postane vegan, pokažejo šele po 20 letih. Če pa ima človek težave z absorpcijo (reabsorpcijo) vitamina B12, pa se simptomi pokažejo že po 3 letih. [2]

Farmacevtska uporaba

Najbolj pogosta oblika v farmacevtskih oblikah je cianokobalamin, ker cianid stabilizira molekulo kobalamina, ki bi v nasprotnem primeru v stiku s svetlobo razpadla.[2]
Vitamin B12 se dodaja v obliki injekcij ali peroralno v dnevni količini 300 – 1000 µg. Dodaja se:

  • po operativni/kirurški odstranitvi dela ali celotnega želodca ali črevesja za zagotovitev ustrezne koncentracije vitamina B12 v krvnem obtoku,

  • za zdravljenje perniciozne anemije,

  • za nadomeščanje vitamina B12 v primeru pomanjkanja zaradi nezadostnega privzema vitamina B12 iz hrane,

  • pri tirotoksikozi,

  • pri krvavitvah,

  • pri malignih boleznih,

  • pri boleznih jeter ali ledvic,

  • pri gastrointestinalnih infekcijah,

  • kadilcem

  • striktnim vegeterijancem (vegani),

  • bolnikom, ki imajo težave z absorpcijo vitamina B12 iz hrane zaradi primanjkljaja želodčnega tkiva (parietalnih celic).

Možni neželeni učinki

Predoziranje cianokobalamina naj ne bi povzročilo resnih neželenih učinkov, razen alergijskih reakcij, kot so koprivnica, oteženo dihanje, otekanje obraza, ustnic, jezika ali žrela.

http://www.veganstvo.net/faq/

Kaj je vitamin B12?

B12 oziroma kobalamin je snov, ki je med drugim pomembna za tvorbo rdečih krvničk ter za dobro delovanje možganov in živčnega sistema. Edini organizem, ki je sposoben sinteze vitamina B12, je bakterija. Živalsko meso, drobovje in izločki vsebujejo B12 zgolj zavoljo bakterij, ki so jih živali zaužile (pogosto s krmo). V naravi se B12 in bakterije, ki ga proizvajajo, nahajajo v prsti in na površinah rastlin. Dodan je pa mnogim komercialnim izdelkom, kot so na primer žitarice za zajtrk, izdelki iz soje in jedilni kvas.

Ni natančnega podatka, koliko vitamina B12 naj bi človek dnevno zaužil. B12 se v zdravem telesu namreč reciklira (reabsorbcija je razlog, da lahko traja tudi več kot 20 let, preden se pokaže pomanjkanje), zato imajo ljudje različne potrebe po tem vitaminu. Tudi uradna priporočila v Združenem Kraljestvu, na primer, so se v zadnjih letih znižala.

V naših želodcih se izloča encim, imenovan tudi intrinzični faktor, ki je ključnega pomena za absorbcijo B12. Če je intrinzični faktor oslabljen ali odsoten, do sinteze B12 ne bo prišlo, ne glede na to, koliko ga je prisotnega v prehrani. Problem se lahko pojavi tudi, če je oslabljena flora v tankem črevesu, kjer se običajno nahajajo bakterije, ki proizvajajo B12, ter receptorji za absorbcijo tega vitamina. Pomanjkanje vitamina B12 je resna zdravstvena težava, vendar nikoli ne gre za deficit zgolj vitamina B12, saj nikoli ne prihaja do pomanjkanja le enega vitamina ali minerala. V veliki večini primerov pa sploh ne gre za prenizek vnos B12, temveč za težave z absorbcijo.

Zelo razširjeno je mnenje, da tisti, ki se prehranjujejo zgolj z rastlinsko prehrano, trpijo pomanjkanje vitamina B12. Vendar pa raziskave tega ne potrjujejo. Velika količina B12 v krvnem obtoku (pa najsi bo iz mesa ali prehranskih dodatkov) še ne pomeni, da ga telo dejansko lahko uporabi. Poleg tega Marieb v svoji knjigi Human Anatomy and Physiology piše, da izredno bazično ali izredno kislo okolje lahko uniči vitamin B12. Potemtakem bi bil B12 v živalskih proizvodih zlahka uničen, saj je hidroklorna kislina, ki je prisotna v želodcu ob prebavi mesa, zelo kisla. To bi lahko pojasnilo, zakaj pri tistih, ki jedo meso, verjetnost pomanjkanja B12 ni manjša kot pri veganih. Nadalje uživanje mesa v človekovem dolgem prebavnem traktu povzroča gnitje, katero uničuje koristne bakterije v črevesju; gnitne bakterije, ki so naravno prisotne v mesu, so zelo obremenjujoče za telo.


http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=vege&pog=3

4. Znaki pomanjkanja vitamina B12

Bolezenska slika pomanjkanja vitamina B12 je raznolika, odvisna je od tega, kako dolgotrajen je primanjkljaj, kakšne so koncentracije vitamina B12 v krvi, pomembna je starost bolnika, spremljajoče bolezni itd.
Koža bolnikov lahko postane slamnate barve, ki je posledica kombinacije bledice in zlatenice. Pojavi se posebna oblika slabokrvnosti (megaloblastna anemija), bolniki imajo lahko pekočo ustno sluznico in jezik. Ker je vitamin B12 pomemben za normalno delovanje živčevja, lahko pride pri pomanjkanju do okvare možganov, hrbtenjače in živcev, kar se kaže kot mravljinčenje in odrevenelost zgornjih in spodnjih udov. Pride do izgube zaznavanja finih občutkov v rokah, le te postanejo okorne in se hitro utrudijo. Lahko pride tudi do okvare vidnega živca in krvavitve v mrežnico, kar lahko pripelje do poslabšanja ali izgube vida. V kasnejših fazah se lahko pojavijo motnje v delovanju mišic zapiralk, kar pripelje do uhajanja vode in blata. Pojavi se splošna šibkost telesa in v končni fazi tudi upad miselnih-intelektualnih sposobnosti (demenca). Pri majhnih otrocih se lahko posledice pomanjkanja pojavijo že relativno hitro, saj nimajo zaloge vitamina B12 v telesu. Pojavi se razdražljivost, neješčnost, brezvolja, nazadovanje v razvoju, pride do izgube sposobnosti za izvajanje že pridobljenih spretnosti (npr. otrok ne zmore več sedeti brez opore, ne zmore več dvigniti glavice,…), ne pridobiva več na teži, ne raste, zmanjša se sposobnost komuniciranja, sposobnost smehljanja. Nezdravljeno stanje vodi v komo in smrt.

5. Kje najdemo vitamin B12?

Glavni vir vitamina B12 so meso, ribe, jajca, mleko in nekatere alge. Manjše količine vitamina B12, ki ga vsebuje zelenjava, pripisujejo onečiščenju zelenjave z bakterijami, saj nekateri soji bakterij izdelujejo ta vitamin. Veliko vegetarijancev verjame, da fermentirane oblike soje (tempeh) vsebujejo dovolj vitamina B12 oziroma, da so ga sposobne izdelati njihove lastne bakterije v črevesu. Odrasli vegani imajo v organizmu zaloge vitamina B12 za več let, zato mirno živijo v zmoti. Problem se večinoma pokaže šele pri njihovem naraščaju, ki teh zalog nima. Številni modreci z vzhoda (npr. iz Indije), ki imajo pri nas učence, priporočajo ali zapovedujejo različno stroge oblike vegetarijanskega prehranjevanja. V deželah v razvoju je manj pomanjkanja vitamina B12, ker je voda in hrana kontaminirana z bakterijami, in ker se nekaj vitamina, ki ga proizvedejo črevesne bakterije, absorbira v krvni obtok.
V Sloveniji živimo v drugačnih razmerah in tudi naša črevesna flora se razlikuje od indijske. To je tudi razlog, da moramo pri nas posvečati več pozornosti morebitnemu pomanjkanju vitamina B12. Pri lažjih oblikah vegetarijanstva, kjer so vključena jajca ali pa vsaj mleko, bo zelo redko prišlo do pomanjkanja vitamina B12. Pri strogi veganski prehrani pa skorajda zagotovo, razen če ne uživamo tudi alg ali pa farmacevtskih preparatov vitamina B12. Če smo se odločili za vegansko prehranjevanje, je nujna redna kontrola pri zdravniku, še posebej previdni moramo biti pri otrocih in nosečnicah. Tudi, če se redno prehranjujemo z algami ali uživamo farmacevtske preparate vitamina B12 je kontrola pri zdravniku potrebna. Obstaja namreč možnost, da se vitamin B12 v tankem črevesu ne absorbira v krvni obtok.


http://www.napovednik.com/dogodek239252_drmed_ivica_flis_smaka_kaj_pa_ce_je_kriv_vitamin

Dr.med. Ivica Flis Smaka: Kaj pa, če je kriv VITAMIN B12?, Založba Ara, 2012

S priznano mariborsko zdravnico se bomo pogovarjali o najnovejši uspešnici Založbe Ara: Kaj pa, če je kriv VITAMIN B12? Knjiga s podnaslovom Epidemija napačnih diagnoz je zanimiva za vse, ki želijo odkriti in odpraviti vzroke številnih obolenj in stanj, povezanih s pomanjkanjem vitamina B12. Avtorja sta dokazala, da pomanjkanje vitamina B12 lahko okrni delovanje skoraj slehernega dela telesa. Kot tihi sovražnik preži na milijone ljudi in je mojster preobrazbe. Pri nekom povzroča le drhtenje, pri drugem multiplo sklerozo, impotenco, diabetično nevropatijo in številne druge, navidezno brezupne težave. Odkrivanje pomanjkanja vitamina B12 je preprosto in poceni, zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj odpravljanje pomanjkanja vitamina B12 ni del vsakdanje zdravniške prakse po vsem svetu in zdravstveni krogi ne sprejemajo z dejstvi podprtih informacij, zabeleženih v tej knjigi.

Dr. Ivica Flis Smaka: dr. med., specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine. Mariborčanka, zaprisežena zdravemu načinu življenja, ohranjanju kakovosti življenja, naravnim pristopom v medicini, akupunkturi in medicini nasploh. Najprej se je naučila praktično vseh različnih masažnih tehnik, akupresure in makrobiotike in opravila mednarodni izpit za velnes svetovalko ter izpit iz akupunkture. Leta 2006 je odprla zasebno ambulanto s koncesijo, kjer združuje vsa svoja znanja v praksi. V zadnjih letih izvaja anti-aging svetovanje, terapije z bioidentičnimi hormoni in prehransko svetovanje. Je tudi sodna izvedenka za medicino s področja fizikalne in rehabilitacijske medicine. Ob vseh številnih dejavnostih pa je, kot pravi sama, najraje mama svojemu najstniku, ki jo šola iz dneva v dan! www.dr-flis.si/


http://b12kobalamin.blogspot.com/2012/03/kaj-je-kobalamin-oziroma-b12.html

Kaj je kobalamin oziroma B12

B12 (oziroma kobalamin) je intenzivno rdeč, vodotopen vitamin, ki sodeluje pri nekaterih ključnih procesih v telesu: pri sintezi DNK, pri nastajanju krvnih celic in pri obnavljanju živčnih tkiv. Pomanjkanje se lahko kaže na področjih, ki so s tem povezana – hematološko, nevrološko in psihološko.

Drugo ime za vitamin B12 je kobalamin, izpeljanje iz tega imena označujejo njegove različne kemijske oblike: cianokobalamin, metilkobalamin, hidroksokobalamin, telesne zaloge so v obliki deoksiadenozilkobalamina.

Simptomi pomanjkanja kobalamina so lahko naslednji: anemija, utrujenost, mravljinčenje, pokoč in vnet jezik, odrevenelost, šibkost, razdražljivost, motnje v koncentraciji, demenca, senilnost. Simptomi se razvijajo postopoma, zato pomanjkanje dalj časa lahko ostane prikrito. Za majhne otroke je to posebej težka okoliščina, saj nastaja škoda na živčnem sistemu, pa se je sploh ne zavedamo.

Novejše raziskave odkrivajo, da pomanjkanje B12 vodi v povišane vrednosti homocisteina, kar lahko vodi v aterosklerozo. Pomanjkanje B12 lahko vpliva na slabo delovanje ščitnice, vpliv seže do presnove maščob (trigliceridi, holesterol), kar je spet dejavnik za aterosklerozo.

Telo je izredno varčno pri porabi B12 in ga tudi zelo uspešno “reciklira” v prebavnem sistemu. Količina potrebnega B12 v prehrani se meri v mikrogramih. Zaloge B12 običajno zadoščajo za dolga leta, kar pa nikakor ne velja za majhne otroke, ti potrebujejo nekaj več B12. Polovica telesnih zalog je v jetrih, nekaj pa v ledvicah in drugih tkivih.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »